Intervju: Urša Premik

10. 1. 2023 Novice

Urša, povej, kako postaneš fotograf znamke Škoda?

Tako, da ne fotografiraš avtomobilov (smeh). Sicer o njih nimam pojma, ampak čisto slučajno se je zgodilo tako. Ko so me klicali za prvo fotografiranje, v svojem portfoliu nisem imela niti ene fotografije avtomobila. Mislila sem, da so se zmotili. Predlagala sem jim druge fotografe, ki imajo izkušnje s fotografiranjem vozil. Ampak so vztrajali. Očitno so želeli nekoga, ki bi se tega lotil povsem neobremenjeno.

In na drugačen način. Ti namreč v ospredje postavljaš ljudi.

Ja! Avtomobil je zame le še en predmet v ozadju, ne glede na to, kako lep je.

Mimogrede, katera Škoda ti je najbolj všeč?

Definitivno Superb. Jaz sem majhna, vozilo pa mora biti veliko. V resnici imam res ogromno opreme in si ne morem privoščiti majhnega avtomobila. Mora pa biti praktičen in srebrn, čeprav mi je črna barva tudi všeč. Ampak najmanj umazanije se pozna na srebrni.

Si tudi sicer v življenju praktična?

Zelo, sem nasprotje obsesivne kompulzivnosti. Najraje imam sproščeno.

So ljudje tudi središče tvojega sveta, kot so v ospredju tvojih fotografij?

Ja, sem izrazito družabna, čeprav obožujem samoto. Super mi je, ko sem sama doma in delam pri računalniku, sicer pa imam okoli sebe zelo rada ljudi.

Kdor prej ni vedel zate, te je spoznal, ko si fotografirala svojo babico Hildo. Kaj ti pomenijo te fotografije - poleg tega, da so te pomagale izstreliti med fotografske zvezde?

Tega projekta nisem ustvarila z namenom, da bi uspela. Morda je prav to najlepši način, da uspeš. Projekta sem se lotila preprosto zato, ker me babica fascinira. Tudi pozneje sem se otepala, da bi nekaj delala samo zato, ker nekdo to pričakuje. Vse oglaševalce, ki so v svojih kampanjah želeli mojo babico, sem zavračala. Fotografije z babico Hildo so moj, najin projekt in hočem, da tako ostane. Želela sem, da mi pustijo babico in čar tega, kar sva ustvarili.

Zato težko opišem, koliko mi pomenijo te fotografije. Skoraj vsak fotograf s težavo gleda posnetke, ki jih je naredil pred časom. Tudi jaz, razen fotografij z babico. Nad temi sem vedno znova navdušena. Pri drugih projektih izbrišem, kar je za odpad, in ohranim samo izbor. Shranila pa sem čisto vsako fotografijo, ki sem jo posnela z babico. Njene portrete imam celo obešene po vsem stanovanju, ne naveličam se jih. Tam so, tam bodo. To je za vedno.

Morda je to zato, ker so slike z babico, ki so bile objavljene tudi v spletni izdaji revije Vogue, nekakšna estetska menažerija - so ultra šik, mestoma brutalne, realistične, vsakovrstne, tudi povsem nasprotne.

Res je. In to sem jaz, tudi če sem danes drugačna, kot sem bila, ko sem jih posnela. Čeprav se moja estetika spreminja, se s temi fotografijami res poistovetim.

Kakšna estetika pa ti je blizu?

Nikoli se nisem opredeljevala, nisem se želela zapreti v estetske okvire. Pravzaprav se nisem nikdar opredeljevala niti glede tega, kakšen tip fotografa sem. Hkrati pa je moj fokus vedno na ljudeh, ki jih fotografiram, in ne na meni. Estetiko fotografije zato vedno pripisujem ali jo prilagajam človeku, ki ga fotografiram. Nekateri so že sami po sebi zelo estetski in jih želiš v tem pogledu še dodatno dvigniti ali pa postaviti v neko estetsko nasprotno okolje. Včasih se počutim tako, da bi naredila ultra kičasto sceno, drugič je dovolj že sivo ozadje, včasih fotografiram samo z naravno svetlobo, drugič imam okoli sebe kup umetnih luči. Vse mi je prav. Nočem se omejevati s tem, kdo sem kot fotografinja, ker tako lahko zamudim veliko priložnosti.

Morda pa si se prav zato tako znašla z avtomobili. Če poskusiš raznolike stvari, se potem tudi znajdeš v situacijah, ki ti morda sprva niso najbolj blizu.

Mogoče pa res. Ampak prilagodljiva sem samo do neke točke. Če bi me postavili v studio, naj fotografiram proizvode (pa je tudi to lahko velika umetnost in fotograf mora biti za dobre posnetke zelo sposoben), ne bi šlo, ker mi to preprosto ni blizu.

Vse tvoje fotografije izžarevajo intimnost, na vseh se zdi, kot da so se scena, človek, vzdušje razgalili bolj, kot je to običajno. Zato me zanima, kako pomembno je, da poznaš človeka, ki ga fotografiraš?

Želim si, da bi bil vsak, ki ga fotografiram, moja mini muza. Vsaj malo me mora fascinirati, da nastane dober izdelek. Nekaj me mora na ljudeh pritegniti. Če se le da, rada preživim čas z njimi, da jih spoznam. Nočem priti na fotografiranje za pet minut in iti domov. Tako lahko nastane čisto korektna fotografija, ne more pa nastati intima.

Kakšna pa je razlika med komercialnim projektom, pri katerem imaš sceno in človeka že pripravljena, ter osebnim projektom, kot je bil recimo tvoj eksperiment 48, ko si se s portretirancem za 48 ur zaprla v prostor?

Oboje ima svoj čar. Komercialno fotografiranje ima neupravičeno manj ugleden sloves, medtem ko ima umetnost, tudi če je slaba, prav nasprotnega. Mislim, da je za vsakega fotografa komerciala izjemno dober trening. Če hočeš delati v komercialni fotografiji, moraš biti izredno izurjen, da lahko v bistveno krajšem času, kot ga imaš za osebni projekt, ustvariš vzdušje, občutke in kakovost, ki si jih želiš.

Čas je pri komercialnih projektih bistveno bolj omejen. Je zato pri takšnih fotografiranjih še toliko pomembnejši instinkt?

Uf, ja, vsekakor. Ko prideš na lokacijo, takoj vidiš, kaj ne bo šlo, kaj bo izvedljivo in na kakšen način - to je ta instinkt. Je pa fino, da ti agencija, ki naroči fotografiranje, tudi omogoči čas. Pri fotografiranju za znamko Škoda sem res imela zelo proste roke.

Tvoje druženje z ljudmi, njihovo spoznavanje, eksperiment 48 ... Ali verjameš, da takrat, ko si vzameš čas, res nastane tisto najboljše?

Ni nujno. Pri eksperimentu 48 so nastale precej povprečne fotografije. Predvsem mi je bilo bolj pomembno, da sem to doživela, kot pa da sem to dokumentirala. Zlasti me je zanimalo, kaj sem kot fotografinja sposobna na nekom opaziti v tesnem prostoru. Bilo je zanimivo, čeprav tudi neznosno, ko sva bila s Klemnom (igralec Klemen Janežič, op. a.) tiho oseminštirideset ur. Ni bilo zabavno, a je bila kljub tišini to na koncu čudovita izkušnja. Ko to doživiš, ko opazuješ nekoga v tem dogajanju, ne da bi govoril in ko ni motilcev, je noro. Klemna sem že prej veliko fotografirala, ampak dosti zelo zanimivih reči sem opazila šele v teh oseminštiridesetih urah. Vsak bi po mojem mnenju to moral kdaj narediti, tudi s partnerjem.

Koliko ur je torej dovolj, da se človek razgali?

Zelo zelo različno. Nekateri se nikoli ne razgalijo. Je pa tu seveda pomembno, koliko kot fotograf znaš sprostiti ljudi, se povezati z njimi, kakšen značaj imaš. Rekla bi, da je to skoraj pomembnejše kot obvladanje tehnike fotografiranja.

Ampak tudi razpoloženje fotografa se spreminja.

Vsak, ki te najame, hoče tvojo najboljšo verzijo, ne moreš pa biti enak pri vsakem projektu. Zato jasno tudi sama s svojim počutjem vplivam na izdelek. Seveda smo profesionalci, ampak fotografija je odvisna od toliko okoliščin.

Je bilo kaj težje slikati za znamko Škoda, ker se tako močno osredotočaš na ljudi?

Morda je bil prav to razlog, da so me najeli. Ko so me angažirali, nisem vedela, kakšne bi morale biti te slike, kako mora biti videti avto v katalogu, ampak se s tem nisem obremenjevala. Preprosto sem šla v Valencio in poskusila. No, in tudi oni so poskusili in nadaljujejo z mano. Te življenjske občutke z mojih fotografij ljudi so želeli prenesti tudi v slike z ljudmi in avtomobili. Hoteli so nekaj drugačnega. Verjeli so v ta moj instinkt, o katerem sva govorili prej.

Kako pa se je razvijal ta občutek pri tebi? Menda si že zelo zgodaj začela fotografirati. Tudi tvoj dedek je bil fotograf.

Do svojega petega leta sem bila prepričana, da bom veterinarka, ampak ko sem spoznala, da ne morem samo božati živali, sem se lotila fotografiranja. Imela sem noro podporo staršev, celo opravičila za šolo so mi pisali, da sem lahko šla fotografirat, pošiljali so me na fotografske tečaje, vozili naokrog, mi kupovali opremo. Vse se je vrtelo okoli tega. Na računalniku nisem imela nobene igrice, pač pa Photoshop (program za obdelavo fotografij, op. a.). Pri štirinajstih letih sem fotografirala prvo poroko, čeprav mi še zdaj ni jasno, kdo bi štirinajstletniku zaupal, da bo posnel tako pomemben dan. Nikamor nisem šla brez fotoaparata.

In potem si desetletje pozneje že fotografirala za kampanjo Moja Škoda. Kaj je bilo pri njej tako posebnega?

To je bil moj prvi slovenski projekt za znamko Škoda. Super mi je bilo, da smo prikazali realnost ljudi, ki vozijo njene avtomobile. Bilo je zelo simpatično, sproščeno, agencija mi je pustila precej proste roke in tudi zato je verjetno rezultat tak, kot je. V Sloveniji je to bolj redko, v tujini pa pogosteje.

Kako pomembno je zate, da imaš proste roke?

Odvisno od tega, kdaj. Če dobro poznam blagovno znamko, mi je fino. Je pa dobro vedeti čim več o tem, kje se bodo fotografije uporabljale in za kakšen namen. Ni pa preveč fino, če te nekdo neprestano nadzira. Predvsem čas je pomemben, da razvijemo idejo, in to skupaj.

Na katerih zanimivih lokacijah si fotografirala za znamko Škoda, s kom in kaj vse?

Joj, moj poklic je res nekaj najbolj neverjetnega, spoznavam ogromno zanimivih ljudi, celo serijo norih lokacij. Res je tempo življenja kar divji, ni rutine, stalnice, ne vem, kje bom čez dva tedna, ampak obkrožajo pa me zelo navdihujoči ljudje.

Te fascinirajo starejši?

Ja, zdijo se mi noro zanimivi. Morda sem jim še toliko bolj naklonjena, ker je moja vez z babico tako neverjetno močna. Čim več jih želim fotografirati in s tem poudarjati, da res ne smemo pozabiti nanje. Zdi se mi, da so precej zapostavljena skupina. Razumem, da imamo svoje službe, kariere, obveznosti, ampak doma nas čakajo babice in dedki, ki bi nas strašno radi videli ali pa vsaj slišali. Vzemimo si tiste pol ure in se jim posvetimo. Zato rada opozarjam, da so starejši tu, da obstajajo, tudi če so tihi. In zato je tudi nastal ta projekt z mojo babico. Vprašala sem se, zakaj ona z vsemi svojimi gubami ne bi mogla biti modna diva. Starejše hočem vključevati v fotografijo, v svoje sporočilo.

Bi torej posnela kakšen tak fotografski road trip s svojo babico in avtomobilom Škoda, kot si ga naredila s slikovitimi seniorji za revijo Numero?

Ja, če bi babica še vedno lahko bila ona sama in bi pri tem uživala, seveda.

Kako pa tvoj tempo življenja in pogosto odsotnost prenašajo ljudje okoli tebe? In kako to prenašaš sama?

Navadili so se. Okoli sebe imam ljudi, ki to razumejo. Tisti, ki ne, tako ali tako niso v krogu mojih najbližjih, s katerimi smo si podobni po energiji in vrednotah. Ampak ko sem prisotna, sem stoodstotno. Ko delam, sem tam, ko sem doma, pa delo povsem izklopim. Včasih sem dva meseca fokusirana samo na delovne obveznosti, potem pa en mesec za delo ne obstajam. Se pa seveda zavedam, da povsem tako ne bo šlo več, ko bom želela družino. Za zdaj pa mi ta dinamičnost zelo ustreza.

Kaj pa počneš, ko imaš tisti mesec odklopa?

Rada kam odpotujem, težko sem doma in brez družbe. Ko se odklopim, si pogosto rezerviram letalsko karto in kam grem. Ali pa samo obiščem babico in z njo počnem različne stvari. Všeč so mi preproste reči, recimo ležanje v travi.

In kaj počneš, ko si sama?

Sem s svojo psičko, ona je moja edina res ustaljena rutina. Velikokrat gre z mano tudi na snemanja, potovanja, včasih pa ji uredim varstvo. Televizije sploh ne gledam. Kupila sem jo samo zaradi babice, ker je rekla, da ne bo prišla k meni na obisk, dokler je ne bom imela (smeh). Sama pa je ne vklopim. Vem, kar moram vedeti. Veliko pa se sprehajam s psičko po gozdovih, hodim z njo na izlete v naravo, brez pravega cilja. Pa razvajam jo na vse mogoče načine.

S čim pa razvajaš sebe?

Z družbo. Ta me najbolj izpolni.

Potem pa spet pride drugačno obdobje včasih tudi zelo zahtevnih fotografiranj.

Uf, ja. Za znamko Škoda smo recimo snemali v Lizboni, ves teden je samo deževalo in pihalo, fotografirali pa smo ponoči. Res je bilo mrzlo, pa še prtljago so mi izgubili. Psihično je bilo zelo naporno.

Ja, dobra oprema - oblačila, obutev - je fotografov najboljši prijatelj, kajne?

Kot fotograf zelo veliko čakaš. Ko enkrat delaš, je v redu ne glede razmere, čakanje pa resnično ubija. Zato sem vedno dobro opremljena, pri oblačilih res ne varčujem. Kupim najtoplejša in najbolj nepremočljiva. Nisem pa še našla optimalnega načina, da me pozimi ne bi zeblo v noge. In poskusila sem že marsikaj.

Torej je tvoja obvezna oprema tudi poln nahrbtnik oblačil.

Haha, ja. Tako ali tako pa imam avto poln oblačil. Ko si enkrat zares moker in prezebel, te napake ne narediš nikoli več.

Uršine fotografije za kampanjo Moja Škoda

Oglejte si 4 fotografije

Kako pa poteka fotografiranje za znamko Škoda?

Treba je pripraviti modele in avtomobil, ki mora seveda biti primerno urejen. V velikih kampanjah je en človek odgovoren samo za premikanje vozila, drugi za čiščenje, nekateri skrbijo za zapiranje cest, prižiganje in ugašanje luči na ulici, za dovoljenja ... Pogosto je veliko priprav, ampak ta akcija mi je všeč.

Z znamko Škoda imam tako lepe izkušnje, da sem res vesela, da vztrajamo drug z drugim. Tudi ko grem v Prago, se vedno srečamo z njenimi ljudmi. Seveda je to poslovni odnos, ampak na višjem nivoju. Vse, kar se dogovorimo, velja, odnosi so res prijetni, same dobre izkušnje imam s člani te ekipe - v tujini in doma. Predvsem pa mi je zelo blizu njihovo zaupanje vame, skupaj smo res doživeli že ogromno lepih dogodivščin.

Sproščen pri delu si lahko, ko zaupaš sebi in drugim. Si od nekdaj znala z ljudmi?

Težko ocenim. Ampak zdi se mi, da moramo fotografi vseeno biti malo psihologi, da lahko ocenimo, na kakšen način človeka sprostimo ali kje ga lahko ujamemo, da lahko začutimo, kdaj je treba ekipo poslati stran, ker je fotografirancu nelagodno.

Pa ti gre na fotografiranjih kaj res na živce?

Ne prenesem žuželk, predvsem pa ljudi, ki so vzvišeni in ne cenijo svoje ekipe. Tu se pri meni hitro vse konča. Verjamem, da se morajo vsi počutiti enakovredne: režiserji, asistenti, scenografi, snažilke ... Vsi smo odgovorni za svoje delo, in če ga ne opravimo, ne bo šlo. Hierarhija, kdo je odgovoren za kaj, nam je seveda vsem jasna, ampak to še ne pomeni, da si kot ljudje nismo enaki. Do svoje ekipe sem noro zaščitniška, to so moji ljudje, ne dovolim, da jih kdo žali. Hkrati pa sem sama zgled, ker ne morem pričakovati od drugih, da bodo do mene spoštljivi, če nisem sama takšna do njih.

Te kdaj morda straši misel, da bi lahko izgubila žar za fotografijo? Kako vedno znova zanetiš ta ogenj?

Če ga izgubim, moram prenehati fotografirati, me pa ta misel ne straši. Morda zato, ker projekte, ki jih sprejmem, skrbno izberem. Hočem delati tisto, v čemer bom uživala. Tako delo ne postane rutina. Več ko delaš reči, ki niso čisto ti, bolj te izčrpajo.

Kako pomembni pa so za ta ogenj osebni projekti, povsem nepovezani s komercialnim delom?

Nadvse! Vsaka dva meseca še vedno naredim najmanj en tak projekt. Nekaj časa sem se otepala komercialnega dela, ker sem se bala, da bodo zato trpeli osebni projekti. Ampak potem sem spoznala, da so tudi komercialni projekti lahko zelo zelo lepi in navdihujoči. Dober primer je spet kampanja za znamko Škoda, ki smo jo delali brez avtomobilov, samo z ljudmi. Počutila sem se, kot da ustvarjam svoj osebni projekt. Da lahko to rečem za svoje delo, je res največje darilo.