Odrinil se je v ravno pravem trenutku. Ob popolnem nadzoru telesa, z le drobnimi korekcijami in z veliko piša v ušesih je proti dnu letalnice letel s hitrostjo prek sto kilometrov na uro. Dolgih osem sekund za tem, ko se je par smuči odlepil od skakalne mize, je pristal pri 244 metrih. Dolina pod Poncami je eksplodirala, Slovenci smo slavili, fant z neverjetno prodornimi modrimi očmi pa je domov poleg zmage odnesel tudi osebni rekord.
Kakšen adrenalinski sunek gre skozi telesni sistem smučarskega letalca ob prvoosebnem pogledu na zaletišče in dolino spodaj, vedo le tisti, ki znajo leteti. Jurij Tepeš je eden izmed njih. Seveda me ne čudi, da replikacijo podobno zahtevnih trenutkov išče za volanom. Najlažje bi bilo napisati, da ljubi hitrost, pa bi vsi v trenutku in mnogo bolje razumeli njegov močan vzgib krotenja stroja in ovinkov. Vseeno pa mislim, da je ta tako zelo opevana hitrost le končni produkt ljubezni do izboljševanja lastnih sposobnosti - vozniških, mentalnih, celo konstuktorskih. Tako ga namreč vidim: kot človeka, ki v zavetju lastništva zares hitrega avtomobila išče pot do novih rekordov; tistih, ki se ne merijo v metrih, ampak v minutah in sekundah. Če vmes zamaje samozavest katerega od voznikov Porscheja, ki so se odločili šiliti ovinke dirkališča v istem časovnem terminu kot on, pa še toliko bolje!
Jurij vozi model Octavia druge generacije, ki skozi dvolitrska jeklena pljuča zrak ob pomoči turbopolnilnika diha že štirinajsto leto in je »večinoma pravi analogni avtomobil, takšne pa imam najraje.« Srebrni cestni bolid, ki na izpiljeno tehniko z močno znižanim podvozjem opozarja že od daleč, je njegova vizija »stroja«, ki mu je zaupana dvojna vloga. Ko ne izrablja rdeče-belih robnikov ter vsakega kvadratnega centimetra dirkališča vmes, je namreč Tepeševa Octavia družinski avtomobil v polnem pomenu te besede. Nušo, Jurijevo ženo, vsakodnevno spremlja v službo, družino in vso pripadajočo počitniško opremo odpelje na morje, ob koncu tedna pa je po menjavi gum in platišč sposobna »teroriziranja« nič hudega slutečih obiskovalcev dirkališča Grobnik, na primer.
To mu med drugim omogoča tudi zadnji stabilizator, čvrsto nastavljeno vzmetenje, pri katerem blažilniki igrajo veliko vlogo (menjane so tudi "puše"), zavore so zmogljivejše, izpušni sitem pa predelan znotraj zakonsko določenih omejitev. Glede na to, da je pri hiši šele leto dni, je Tepeševa Octavia kot eden najhitrejših avtomobilov znamke Škoda v Sloveniji doživela že ogromno, omeniti pa velja še, da je Jurij do pred kratkim slovel tudi po dizelski Čehinji, prav tako znanki dirkališč: tista Octavia je z njim vztrajala kar enajst let.
Priznam, da sem od lastnika »nažical« ključe za en krog in vse, kar lahko rečem je, da - z izjemno izrazito pol-dirkaških strojev desetkratne vrednosti Jurijeve Čehinje - bolj osredotočenega avtomobila še nisem peljal. Školjkasti sedeži so tisti, ki Juriju pomenijo največ, saj takrat, ko gre zares hitro, telo držijo na mestu. Spremljajoča zvočna kulisa le še potrjuje, da gre za odlično, predvsem pa hitro in pristno predelavo sicer zanesljivega športnika, ki tudi sicer in v serijski podobi predstavlja enega najboljših športno-družinskih kompromisov.
Ob koncu pogovora me prešine še nekaj. Tako zelo želeni in v športu ali na dirkalni stezi iskani nevrokemični odzivi v možganih, ki sprožajo adrenalin in endorfine, so pri Juriju posledica dveh dejavnikov: njegovega skrbno predelanega avtomobila in tesno povezane avtomobilske skupnosti somišljenikov, ki je popoln kontrast odnosom med (so)tekmovalci v profesionalnem športu. »Vsak bi vsakomur pomagal«, pravi Jurij.
Hja, tako ti Jurij Tepeš, bivši smučarski skakalec, reprezentant in dobitnik dveh kolajn s svetovnih prvenstev, prizna, da je ves ta čas pravzaprav še najbolj pogrešal izrazito kolegialnost in pripravljenost odrekanja drug za drugega. Pa naj še kdo reče, da gre samo za hitrost!
