Sam v Sahari: 90 let neustrašne vožnje

Medvojni avanturisti so zanesljivost avtomobilov Škoda dokazali v Afriki, Aziji in Južni Ameriki. Med njimi je bil tudi Jiří Hanuš, ki je z avtomobilom Škoda 633 prečkal Saharo.

14. 2. 2023 Škodin svet

Sedemindvajsetletni Jiří Hanuš se je sam odpravil na 8050 km dolgo pot iz Češkoslovaške do senegalske prestolnice Dakar. Škoda je upala, da bo samostojna ekspedicija dvignila izvoz in prestiž znamke.

Škoda se je takrat aktivno odzivala na svetovno gospodarsko krizo z uvajanjem učinkovitih proizvodnih linij in razvojem novih modelov. Podjetje je intenzivno delalo na cenovno dostopnem avtomobilu Popular in je leta 1933 predstavilo dobro oblikovan model srednjega razreda. Model Škoda 633 z 1,8 litrskim motorjem, predhodnik vodilnega modela podjetja, Superba, je imel šest valjev in 33 KM (zato "633") ali 24,3 kW.

1,8-litrska Škoda 633

Robustno vozilo s preizkušeno zasnovo z lestvasto šasijo, togimi osmi in žičnimi zavorami je bilo zasnovano za vožnjo po evropskih cestah slabe kakovosti. Toda ali bi bilo kos tudi prečkanju strašljive Sahare? Uspeh bi spodbudil blagovno znamko doma in v Severni Afriki, ki je bila izvozna destinacija za Škodine avtomobile že pred prvo svetovno vojno.

Orožje? Ročica za zaganjalnik in likalnik za pnevmatike!

Junak naše zgodbe je Jiří Hanuš, sin nekdanjega generalnega direktorja Škodinega koncerna za inženiring in oborožitev. Na mrzel petek, 17. februarja 1933, se je iz majhne vasi Radlík pri Jílovem, približno 25 km južno od središča Prage, odpravil v Afriko. S snegom se je spopadal praktično vse do južnofrancoskega pristanišča Marseille, kamor je prispel po 1454 kilometrih v petih dnevnih etapah.

Ena od redkih ohranjenih fotografij Hanuševe Škode 633, posnetih na njegovi afriški pustolovščini - avto je naložen na Anfo.

Temnozelena Škoda 633 se je afriških tal prvič dotaknila 24. februarja v Alžiriji. To je bil serijski avtomobil, še več, najcenejša različica z zaprto dvovratno "Tudor" karoserijo, ki je stala 45.500 češkoslovaških kron. Za primerjavo, povprečna mesečna plača na Češkoslovaškem je bila takrat manj kot osemsto kron, kolikor bi stala običajna moška volnena obleka. Namesto posebnih širokih pnevmatik z nizkim tlakom, primernih za puščavo, je Hanuš uporabil standardne pnevmatike Kudrnáč Everit, izdelane v Náhodu. Domačini so zmajali z glavo nad zaprto karoserijo z omejenim prezračevanjem in odsotnostjo kakršnega koli orožja, razen zagonske ročice in železja za pnevmatike.

Hanuš se je podal na zahtevno 6546 kilometrov dolgo pot skozi francoske kolonije od alžirske prestolnice Alžir do Dakarja s potrebno odobritvijo Trans-Saharske družbe. Pisni dogovor s podjetjem mu je zagotavljal, da bo ponj v primeru nuje prišlo vozilo za iskanje in reševanje - vendar šele pet dni po tem, ko bi moral prispeti na cilj etape.

Sledi telegrafskim stebrom

Škoda 633 se je iz Alžira odpravila v hladnem jutru. Po spodobnem asfaltu je bilo mogoče prevoziti le 442 kilometrov do Laghouata. Nato so 18-palčne pnevmatike zagrizle v prah. Da bi se izgubil, Hanuša ni skrbelo, saj je moral preprosto slediti telegrafskim stebrom 211 kilometrov do Ghardaie. Hanušu niti ni bilo žal, da je izgubil kompas - to, da so mu na ladji ukradli kombinirane klešče, je bilo veliko hujše. Motor s 33 konjskimi močmi ga je popeljal skozi roj kobilic, napredovanje pa je ustavil šele žebelj pred hotelom v Ghardaii. Zato je zakrpal zračnico (kar je bil prvi od le dveh takšnih primerov na poti), se naspal in po telegrafu sporočil, da je na poti.

Oglas za eleganten avtomobil srednjega razreda

Zaradi neravnega terena se je avto stresal in poskakoval, vendar je Hanuš ugotovil, da je s spuščeno nogo veliko lažje premagovati grebene z bodičastimi trnovimi grmi. Bencin in vodo v kanistrih je bilo mogoče dopolniti v oazi El Golea na jugu Alžirije. Nato je sledil teren, ki ga je Hanuš imenoval "elastičen", saj je pesek drsel pod kolesi: merilnik hitrosti je kazal 70 km/h, medtem ko je avto vozil komaj 50, kot bi imel zategnjeno ročno zavoro. Hanuš je v cilj etape v Regganu pripeljal po monotoni pokrajini brez orientacijskih točk.

Tekočina proti zmrzovanju in halucinacije

Šele tu se je začela prava Sahara. Naslednja etapa je bila dolga 1.100 kilometrov, na polovici poti do Tabankorta pa je bila le ena oskrbovalna postaja. Mnogi potniki so umrli v puščavi, ker so v obupu spili zadnjo kapljico vode iz avtomobilskega hladilnika.

Še dobro, da je Hanuš dobil dve deski iz starega soda, ki ju je lahko dal pod kolesa, ko je obtičal. Tako mu ni bilo treba izprazniti pnevmatik, da bi povečal njihovo površino na tleh, in jih nato v hudi vročini z ročno črpalko znova napihniti.

Po temeljitem pregledu avtomobila, mazanju podvozja in nastavljanju zavor se je na najzahtevnejši odsek odpravil z zalogo 173 litrov bencina, 25 litrov navadne vode, 3 litre mineralne vode in 15 litrov olja. S seboj je imel 52 litrov manj vode kot so zahtevali varnostni predpisi, vendar avtomobila ni želel preobremeniti. Vode iz hladilnika ni mogel piti, ker je uporabljal dodatek proti zmrzovanju, ki je preprečeval prehitro izhlapevanje.

Notranjost vozila Škoda 633 je bila značilno preprosta za tisti čas, vendar je bila popolnoma funkcionalna.

Vročina in utrujenost sta kmalu pripeljali do halucinacij za volanom: privida gozda, vile, ki leti po zraku. Bakik, nemi afriški vodnik, ki je spremljal Hanuša na tem delu potovanja, pa ni znal voziti. Končno je Hanuš dosegel sudansko mejo. "Teren je bil strašen," se je spominjal.

Z 1,8-litrskim motorjem in 180-milimetrskim odmikom od tal se je avtomobil pogosto pomikal naprej v prvi prestavi, medtem ko je z obtolčenim podvozjem in karoserijo vijugal med štori. Preko Tabankorta je Hanuš prispel v naselje Gao v francoski Zahodni Afriki. 1300 kilometrov od Reggana je premagal v 48 urah namesto v običajnih treh dneh.

Cover of the book Crossing the Sahara in a Škoda 633, which Hanuš wrote after his return from Africa.

V Dakar

Škoda je nadaljevala pot ob reki Niger do Niameja. Hanuš se je moral izogibati gazelam, bradavičarjem in kačam ter večkrat izkopati avto iz peska. Naslednji dan se je mladi češki inženir odpravil v Ouagadougou v Zgornji Volti, nato pa prek Bobo-Dioulassa v Bamako v današnjem Maliju, takratno prestolnico francoskega Sudana. Vozil je tudi skozi območje, kjer je divjal stepski požar. V vročini je vozil z zaprtimi okni in s strahom opazoval iskre, ki so se vrtinčile po zraku, saj je imel v vozilu več sto litrov bencina. Izčrpan in dehidriran je na cilju popil toliko limonade in vode, da je na poti do sobe trikrat omedlel.

Po dveh dneh počitka in pripravah avtomobila se je Hanuš vrnil na pot skozi Kayes do Dakarja, regije, ki jo je pestila rumena mrzlica. "Pravijo, da tu redno umre vsaj 30 od 100 Evropejcev in ljudje, kot je hotelir Ferrari, ki je srečno preživel deset napadov te kuge, veljajo za fakirje," je zapisal Hanuš.

Oglaševanje modela Škoda 633 je poudarjalo njegovo hitrost in eleganco ter cenovno dostopnost.

Po naporni vožnji je Hanuš končno začutil vonj slanega zraka, ki je napovedoval bližajoči se Atlantik. Potem ko je v petnajstih etapah prevozil 6 546 kilometrov po Afriki, z impresivnim dnevnim povprečjem 436,6 kilometrov in z rekordnimi 727 kilometri v enem dnevu, je Škoda 633 dosegla ciljno črto.

Štiri dni pozneje sta se avtomobil in voznik s parnikom Anfa prek Gibraltarja vrnila v Marseille. Med raztovarjanjem so neprevidni pristaniški delavci zlomili glavni list vzmetenja levega prednjega kolesa, vendar je Jiří Hanuš popravilo odložil do prihoda domov. V Radlík se je vrnil 17. marca 1933, po enomesečnem potovanju, dolgem 9 716 kilometrov, s povprečno porabo 13,75 litra lahkega bencina na 100 kilometrov.

Tlakovanje poti za druge

V preostalih šestih letih do druge svetovne vojne je Hanuševemu zgledu sledilo še več drugih odprav s Škodinimi avtomobili. Na afriških tleh je bila na primer mešana ekipa Škulin z 1,4-litrskim Rapidom (1936-1938: 52.000 km). Delno tudi zaradi teh neustrašnih raziskovalcev se je Škoda leta 1936 uveljavila kot največji češki proizvajalec in izvoznik avtomobilov ter ta položaj je ohranila do danes. Pol stoletja pozneje so se lahko ekipe, ki so vozile posebej prirejene reli dirkalnike, na lastne oči prepričale, kako zahtevna je bila pot, ki jo je prevozila Škoda 633, saj je v letih 1979-1994 potek svetovno znanega relija Pariz-Dakar v grobem ustrezal poti, ki jo je prevozil Jiří Hanuš.