#SkodanaTouru: Kako sta Tour doživela Alja in Mihael?

"Najina" prva etapa je potekala 10. julija v mestu Clermont Ferrand. Srečala sva družino Tadeja Pogačarja, njegova mlajša sestra Vita pa nama je zaupala, da je bila med vsemi družinskimi člani ona tista najbolj živčna.  

Počakala sva na odprtje parka za oboževalce. To je vzporedno dogajanje za vse obiskovalce, navijače in domačine, kjer se odvija cel kup aktivnosti.  

Mihael se je odločil zavrteti kolo sreče, s katerim bi mi priboril posebno izdajo Tour de France rutke. Kljub neznosni vročini mu je uspelo narediti trideset sklec, ki mu jih je zaukazalo kolo. Tudi najmlajši so prišli na svoj račun. Zanje je bil pripravljen prav poseben poligon, na katerem so preprosto uživali.  

Podala sva se naprej na pot in se odločila za osvežitev v vulkanskem jezeru Lac d'ayat v neposredni bližini mesta. Odpravila sva se do regionalnega naravnega rezervata Auvergnskih vulkanov. Izvedela sva tudi, da je gora Puy de Dome, kjer je Pogačar premagal Vigegaarda, dejansko mirujoči vulkan. Dviga se 400 metrov nad območjem Chaine de Puys. Veriga šteje preko 80 mirujočih vulkanov z mnogo vulkanskimi stožci, kraterji in vulkanskimi jezeri. Ti konci so resnično primerni za kolesarske in pohodniške izlete, razgledi pa so neverjetni! 

Prejela sva tudi Škodino ekskluzivno vabilo, kar je pomenilo, da sva 2. dan lahko vstopila v Tour de France Village. Na stojnicah si lahko kupil vse, od bidonov do dresov in celo rogljičkov. Sponzorji so organizirali zanimive delavnice. Sama sem recimo iz kolesarske gume izdelala obesek za ključe.  

Vedela sva, da je pred nama zelo zanimiv dan, zato sva želodčke napolnila kar s prigrizki s stojnic. Odhitela sva tudi v paddock, da bi tam počakala Pogačarja, Mohoriča in Mezgeca, vendar zaman. Fantov nama ni uspelo dočakati.  

Deseto etapo sva doživela v ekipnem avtu z enim in edinim Andyjem Schleckom. Pogled iz avta je bil fenomenalen. Bilo je tako lepo, da še do danes nisem našla pravih besed. Ker smo bili pol ure pred kolesarji, smo se ustavili na kratkem pikniku in poskusili mojstrovine z žara. Šli smo naprej in ob cesti toliko kričali, da smo vsi navijači ostali skoraj brez glasu. Po koncu dirke sem bila prepričana, da lahko ta dan premaga samo še Pogačarjeva zmaga v Parizu.  

Naslednji dan sva si ogledala karavano, ki se vsako leto dve uri pred dirko pelje mimo po trasi dirke. Ta dan sva si obljubila, da ne odideva, ne da bi pozdravila fante... In tako sva končno srečala Mezgeca in Pogačarja!  

Na vrhu Col de la Croix Rosier, po katerem je naslednji dan potekala etapa, sva našla prostor, kjer sva se »udomačila« z najinim Enyaqom. Avto sva parkirala na sveže pokošen travnik domačinov, ki so ga oddajali za 3 evre na noč.  

Trasa Tour de France se vije čez resnično lepe konce. Za trenutek sem si zaželela, da bi naprej potovala samo po trasah Tour de France in odkrivala to deželo.  

Zajtrk je bil kar francosko obarvan. Do naju je s kozarcem vina v roki prišel sosed Francoz: "Team Pogačar, team Pogačar!« Vzdušje je bilo noro. 

Tretji dan sva se zbudila ob jezeru Cormet de Roselend. Čeprav je etapa po bližnji cesti potekala šele čez nekaj dni, je bilo izjemno težko dobiti mesto za parkiranje. Tam sva pri lokalnem kmetu kupila tudi kostanjev kruh in kozje mleko.  

Naslednji dan sva bila ob trasi etape Col de la Loze. Cesta je bila zaprta že 7 kilometrov pod vrhom, zato sva se tja odpravila peš, kot večina navijačev. Skupaj smo dočakali zmagovalca. Odločila sva se, da pod Col de la Loze preživiva še en dan, tako lepo nama je bilo.  

Sledila je etapa v mestu Morrains-en-Montagne, ki je znano po izdelovalcih lesenih igrač. Na mestnem trgu so pripravili krasno razstavo in vpogled v zgodovino tega kolesarskega dogodka. Tudi tam sva obiskala paddock. Ko si tako blizu kolesarjem in njihovim ekipam, je res čutiti nekakšno posebno energijo v zraku. Zaveš se, koliko ljudi stoji za neverjetnimi kolesarji in koliko truda je vloženega v priprave. Ste vedeli, da kolesarjem perejo drese kar v prtljažniku avtobusa?  

Pred začetkom 19. etape so prišli kolesarji na oder, kjer so pozdravili navijače in se »podpisali« za dirko.  

Odšla sva v Le Markstein, kjer je bil še zadnji vzpon dirke po Franciji. Na tamkajšnem parkirišču sva srečala belgijske navijače, ki so strastni Pogijevi navijači že vse od leta 2018. Vrh je bil preplavljen z navijači. Dirko sva od začetka do konca 7 kilometrov spremljala na velikem platnu, v družbi francoskega para, ki je prav tako navijal za našega Pogij« in seveda - zmagal.