Boste prebrali?

7. 11. 2018 Življenjski slog

Danes vas čaka 35.000 odločitev. Katera bo naslednja? Naj vam pomagamo: svetujemo, da berete naprej.

Ste tudi vi prepričani, da se moški in ženske odločamo na različne načine? Seveda, boste rekli, ženske se vendar bolj zanašajo na intuicijo in moški na razum.

To pa ne drži čisto!

Raziskave kažejo, da so ženske najmanj tako analitične kot moški. Med 32 raziskavami na to temo jih je tretjina odkrila, da so se ženske pri sprejemanju odločitev bolj sistematično opirale na podatke, medtem ko so moški reagirali po občutku. Drugi dve tretjini študij nista odkrili prav nobene razlike med spoloma. Kljub splošnemu prepričanju torej še zdaleč ne velja, da se ženske tako zelo zanašajo na intuicijo, pojasnjuje dr. Therese Huston, sicer tudi avtorica knjige Kako se ženske odločajo: Kaj je res, kaj ni in katere strategije prinesejo najboljše odločitve. »Je pa res, da imajo na začetku pogosto neko slutnjo, občutek, ki ga nadgradijo s temeljito raziskavo.«

Moški tvegajo

»Preveč razširjeno je prepričanje, da postanejo ženske pod stresom preveč podvržene čustvom in pri racionalnem odločanju odpovejo,« poudarja Hustonova. Mara Mather in Ruud van den Bos, nevrobiologa z univerze Radboud, sta ugotovila, da so pod stresom moški nagnjeni k sprejemanju bolj tveganih odločitev kot ženske. »Ko so pod pritiskom in obstaja vsaj najmanjša možnost za zelo ugoden izid, moški tvegajo, in to večkrat in bolj, kot bi sicer. So ženske pod stresom v enakem položaju? Ponavadi ne. Ženske so pod stresom običajno bolj pozorne na tveganja in se odločajo za manjše koristi, ki pa so bolj zagotovljene.«

A doc. dr. Toma Strle, ki na magistrskem programu Kognitivna znanost proučuje odločanje, opozarja: "Čeprav lahko najdemo razlike v odločanju med moškimi in ženskami, obstajajo razlike pri odločanju tudi med posamezniki istega spola. Nisem prepričan, ali so razlike večje med spoloma ali med posamezniki znotraj istega spola. Povedati je treba tudi, da raziskave, ki se ukvarjajo z razlikami v odločanju med spoloma, večinoma ne raziščejo vloge prepričanj posameznikov in posameznic (osebnih, družbenih, kulturnih) o spolnih vlogah, ki zagotovo sooblikujejo odločitvene in druge kognitivne procese; tako vsaj kažejo nekatere druge raziskave (npr. Savani in Job, 2017)."

Ni črno-beli svet

"Mislim, da razlika ni tako očitna med moškimi in ženskami, ampak med posamezniki in posameznicami na splošno, saj če je včasih veljalo, da naj bi bili moški bolj odločni in racionalni, se to danes zelo spreminja in poznam kar nekaj ženskih predstavnic, ki so v primerjavi z moškimi precej bolj odločne," razmišlja znana blogerka Tesa Jurjaševič.

"Ne, črno-bele razlike ne obstajajo," je prepričana tudi Nastja Mulej, trenerka učinkovitih De Bonovih metod razmišljanja ter specialistka za uspešno reševanje težav in ustvarjalno soočanje z izzivi. "Seveda pa obstajajo razlike med ljudmi, vsak izmed nas je zgodba zase. Na mnoge seveda vplivajo tudi spolne vloge. Tako da se smatra kot tradicionalna ostalina preteklosti - kar pa je pri nekaterih še ostalo - da so (morajo biti?) moški bolj odločni in ženske bolj vodljive. Ker pa se ukvarjam s trenirjanjem razmišljanja ljudi, osebno ne prihajam v stik s takimi, pri katerih bi to veljalo, saj moji udeleženci pridejo ravno zato, da postanejo nadzorniki svojih misli - ne glede na spol, starost ali izobrazbo."

Tudi radijski voditelj Robert Roškar meni, da pri sprejemanju odločitev ni razlik med moškimi in ženskami. "Poznam ženske, ki sprejemajo hitre in zahtevne poslovne odločitve v trenutku, in moške, ki dramatično in cmeravo tuhtajo tedne, kaj naj storijo sami s sabo."

"Pri večjih odločitvah za nasvet in razmislek velikokrat prosim koga od bližnjih, pravi znana slovenska blogerka, Eva Ahačevčič Pakiž.

Vse odločitve seveda niso enake vrste: o nekaterih premišljujemo dolgo, skoncentrirano, tehtamo dejstva za in proti … Druge sprejemamo, ne da bi sploh pomislili. Odločimo se hitro, avtomatsko. Saj veste, kako lahko ljudje cele noči prebedimo in se skušamo odločiti, ali zamenjati službo, imeti otroke, se morda preseliti … Po drugi strani pa od trenutka, ko se zbudimo, mimogrede sprejmemo na tisoče odločitev - menda celo 35 tisoč na dan! Od tega, kaj obleči, katero fotografijo »lajkati«, kaj zajtrkovati, če sploh … do vseh ostalih, ki se jih morda niti ne zavedamo.

»Pri nepomembnih stvareh se odločam hitro, intuitivno, včasih celo popolnoma brez razmisleka, saj se mi je zanimivo podati v nekaj novega in me ni strah neznanega, sprememb ali popravljanja. Pri pomembnih pa upoštevam orodja razmišljanja, ki jih učim, od de Bonove metode Šest klobukov razmišljanja do orodij iz programa Moč zaznavanja,« je iskrena Mulejeva.

Podobno razmišlja znana blogerka Eva Ahačevčič Pakiž, ki skuša pri odločanju uravnovesiti svoj intuitivni in svoj racionalni pol. "Je pa tako, da imam kar dobro razvito intuicijo in ji precej zaupam. Sploh ko gre za drobne vsakdanje odločitve, me redko pusti na cedilu. Poskušam torej poslušati svoj notranji glas. Na drugi strani poskušam na situacije gledati pozitivno in si dovolim kakšno zadevo preprosto prepustiti toku. Naj bo, kot mora biti, si rečem in ne kompliciram."

Kako nad poplavo?

V tej vse večji poplavi odločitev, s katerimi se soočamo na vsakem koraku, se bomo lažje prebili skozi dan, če bomo odstranili čim več možnosti izbire: strokovnjaki svetujejo denimo oblačenje v vnaprej določene kombinacije, vstajanje ob enaki uri, tedenski jedilnik in podobne strategije.

Robert Roškar sicer nima fiksnega tedenskega jedilnika, »a imam v njem v grobem stvari, ki jih imam zelo rad in jih najpogosteje jem, tako da obstaja velika verjetnost, da bo nastalo nekaj znotraj tega. Ne vem, kaj bom oblekel jutri, a vem, znotraj česa se bom odločal. Vem, da bodo to ene od treh najljubših hlač in najverjetneje bel, črn ali siv pulover. Malo verjetno, da bom oblekel zelenega, čeprav ga imam že 3 leta v omari.«

Ahačevčič Pakiževa pravi, da jo "pri izboru oblačil vodijo trenutno počutje, vreme in dnevni plan dogodkov. Seveda, vsakodnevnih odločitev je ogromno, a nisem človek, ki bi si pretirano belil glavo ob banalnih situacijah, kaj jesti, všečkati ali kupiti."

Nastja Mulej pa se pri vsakdanjih zadevah drži svoje mantre: »80 % tega, kar delaš, naj bo rutinsko, torej hitro - tako se oblečem za delavnico, tako za sestanek, tako za sprehod ipd. V preostalih primerih pa se zavedaj, da si moraš vzeti (kratek) čas za namerno razmišljanje, načrtovanje, izmišljanje, odločanje, vrednotenje, izbiranje …«

»Menim, da se ne bi smeli obremenjevati glede takšnih odločitev, kot je jutranje izbiranje oblačil ali tedenski jedilnik. Osebno me takšne stvari nikakor ne obremenjujejo, kaj šele paralizirajo, saj mislim, da nam življenje nastavlja precej bolj zahtevne izzive, kot so te majhne, nepomembne vsakdanje odločitve,« je prepričana Jurjaševičeva, ki sicer izjemno zaupa svoji intuciji.

Včasih razmišljam hit', včasih pa počas'

Navežimo se na Mulejevo in se hkrati vrnimo nekaj vrstic višje, k odločitvam, o katerih premišljujemo dolgo, in k tistim, ki jih sprejmemo na hitro. Profesor Daniel Kahneman (za svoje delo je dobil tudi Nobelovo nagrado) je s kolegom Amosom Tverskyjem ugotovil, da imamo ljudje pravzaprav dva sistema razmišljanja, počasnega in hitrega. Obstaja logičen del, sposoben analiziranja problema in iskanja racionalnega odgovora. Tega dela se zavedamo in odlično sprejema odločitve, vendar je počasen in zahteva precej energije in koncentracije. Obstaja pa še drug sistem razmišljanja, ki je intuitiven, hiter in samodejen. Odgovoren je pravzaprav za večino stvari, ki ki jih naredimo, mislimo ali izrečemo. Ta naš avtopilot skrbi za tisoče in tisoče odločitev dnevno. Problem se pojavi, ko na tak način sprejemamo odločitve, ki bi jih morali premleti v svojem logičnem sistemu.

Večina naših prepričanj in mnenj izhaja iz avtomatskega odziva. Nato naš logičen del poišče razlog, zakaj v nekaj verjamemo ali mislimo tako, kot mislimo. »Če mislimo, da imamo razlog, da v nekaj verjamemo, je to pogosto napaka. Naša prepričanja, želje in upanja ne temeljijo vedno v razumu,« opozarja Kahneman.

Pri hitrem razmišljanju pogosto pridemo do napačnih sklepov, se zanašamo na občutke in predsodke, pri počasnem pa potrebujemo več informacij in smo pri odločanju bolj uravnoteženi, a to od nas zahteva več energije. Ves čas skratka nihamo med tem, ali bomo »razmišljali hitro« ali »počasi«, kot je temu v svoji knjigi Razmišljanje, hitro in počasno, dejal Kahneman.

Napake

Katere napake pa delamo pri odločanju in zakaj? Ljudje smo nagnjeni k izbiri, ki pomeni za nas takojšnjo nagrado, pa četudi je odločitev na daljši rok za nas slaba. Radi se tudi ravnamo po zgledu ljudi, ki jih poznamo, pogosto nas vodijo tudi čustveni spomini. K slabim odločitvam pa nas prepogosto pripeljejo slabe informacije, ki jih iščemo pri preslabih virih.

In kakšna je pri odločanju vloga čustev? Nujno jih potrebujemo, sicer se preprosto nismo sposobni odločati: dokaz za to je nekoč uspešen poslovnež, pacient dr. Antonia Damasia, ki po poškodbi možganov ni bi več sposoben čustvovanja. Čeravno je njegov IQ ostal enako visok, ta mož ni začel sprejemati popolnoma racionalnih odločitev in še bolj uspeval v poslu, kot bi morda pričakovali, ampak je o vsaki stvari premišljeval v nedogled, kar se je zanj slabo končalo. Učinkovito odločanje torej sploh ni mogoče brez čustev, ki skrbijo za motivacijo in dajejo pomen.

Pa vi? Tudi vas kdaj zaskrbi lastna neodločnost? Nikar. Lahko je namreč celo koristna, saj vam daje včasih prepotreben čas za temeljitejši razmislek in vas tako obvaruje pred napako.

Najslabša odločitev

»Moja verjetno najboljša odločitev je bila, da se po rojstvu drugega otroka ne vrnem več v klasično službo, ampak grem na svoje. Moja najslabša odločitev, ki jo obžalujem še dandanes, pa je moja izbira srednje šole,« je iskrena Mulejeva. Eva Ahačevčič Pakiž ugotavlja, da so njene najbolj zgrešene odločitve »v večini primerov povezane s cono udobja - ko sem se preprosto prepustila temu, kar je bilo v danem trenutku najlažje, čeprav bi bilo dolgoročno veliko bolje ravnati bolj drzno."

Robert Roškar pa najslabših odločitev nima. »Nekoč sem mislil, da jih je malo morje, potem pa sem ugotovil, da so slabe odločitve v bistvu dobre. Nujno jih potrebujemo za rast in razvoj. Najboljše odločitve pa so tri: selitev v Ljubljano, podpis pogodbe za službo na Radiu 1 in nakup stanovanja.«

Kako se odločati, da pri tem ne naredimo napake?

Če ste v dilemi, ali boste za zajtrk pojedli kosmiče ali rogljič, posledice v nobenem primeru ne bodo usodne. Pri menjavi službe, vpisu na fakulteto ali nakupu avtomobila pa velja upoštevati nekaj nasvetov:

1.) Vzemite si čas
Velike in pomembne odločitve sprejemajte spočiti, skoncentrirani. Če ste že utrujeni in v stresu, se jim izogibajte. Če ste tik pred rokom, boste bolj verjetno razmišljali pod vplivom predsodkov in čustvenih vzgibov ter sprejeli bolj tvegano odločitev. »Sam si vzamem čas in se skušam ne odločati v afektu. Počakam, da se strasti umirijo. Nikoli se ne odločam zvečer, po dolgem dnevu, ko sem utrujen,« pravi Robert Roškar.

2.) Pridobite informacije
Tudi za to potrebujete čas, predvsem pa dovolj raznolikih virov. Ne sklepajte prehitro, skušajte razumeti, kaj vam govorijo dejstva. Ne iščite le potrditev za lastne vnaprejšnje domneve in prepričanja.

"Racionalno se odločam, kadar začutim, da je pomembno premisliti. Takrat vzamem svinčnik in papir, 15 minut časa in raziskujem tako, da z zapisovanjem svojih misli v skladu z orodji razmišljanja, ki sem si jih začrtala, odkrivam, kaj bi bilo najprimernejše v danih okoliščinah," pravi Nastja Mulej, medtem ko Eva Ahačevčič za nasvet velikokrat prosi koga od bližnjih.

3.) Postavite sistem
Preprosta pravila vodijo k boljšim odločitvam: pomislite samo, kako vas lahko v trgovini premami prazen želodec in kakšen učinek ima doma pripravljen in skrbno premišljen nakupovalni seznam. Podobno je pri nakupu avtomobila. Zapišite si svoje potrebe in zmožnosti ter pluse in minuse vozila, o katerem razmišljate, predvsem pa si postavite zgornjo mejo, da vas ne premamijo čustva in se ne »zaljubite« v nekaj, zaradi česar vas bo kasneje bolela glava.

In kako avtomobile kupujejo v družini Nastje Mulej? »Glede avtomobilov imamo pri nas klasično porazdeljene odnose: mož izbere model, jaz pa barvo (smeh). Po 11 letih in pol bomo našega Roomsterja, s katerim naredim po 22 tisoč kilometrov na leto, zamenjali za rdečega Kodiaqa. Kako smo prišli do odločitve? Pravzaprav ni bilo druge: potrebovali smo večji avto in moral je biti znamke Škoda. Kodiaq zmaguje na vseh testih, tako da je bila odločitev moža logična. Jaz sem želela samo čim bolj živo barvo, da avto vedno takoj najdem na parkirišču."