Pomislite, kaj vam je bolj všeč: aktivno prestavljati z ročico ali prepustiti to opravilo kar avtomobilu? Užitek in vpletenost pri pet- oziroma šeststopenjskem ročnem menjalniku, lagodnost brezdelja s sedemstopenjskim dvosklopčnim menjalnikom DSG ali samodejnost v električnem vozilu?
Kaj pravijo vozniki?
Odgovor na to vprašanje je nemalokrat povezan s posameznikovimi osebnostnimi lastnostmi, voznim slogom, navadami, pa tudi s predsodki in strahom pred novim oziroma neznanim. Zelo pomembno je seveda tudi, kje in kako se najpogosteje vozite. Zaradi vse hujših gneč in zastojev so namreč tudi ljudje, ki na to nekoč ne bi niti pomislili, vse bolj naklonjeni zamisli o vožnji s samodejnim menjalnikom. Po domače povedano, kar naenkrat se jim voziti avtomatika ne zdi več tako zelo nesprejemljivo in primerno le za upokojence.
»Ko vozim, imam roko od nekdaj na prestavni ročici in naravnost uživam v prestavljanju, torej v aktivni vožnji v svojem ritmu,« pripoveduje Barbara, »vendar pa zadnje čase vse bolj razmišljam o tem, ali ne bi bil moj naslednji avto vendarle avtomatik. Zdi se mi, da so moje vožnje pravzaprav večinoma postale sestavljene iz premikanja v koloni, počasnega speljevanja in spet ustavljanja. Noge se mi takrat začnejo tresti, občutek je zoprn. Priznam, da sem imela tudi malo strahu pred vožnjo z avtomatikom, ker je pač nisem bila navajena. Kam z nogo, saj veste … (smeh) A ko sem končno sama preizkusila, kako je voziti avto s samodejnim menjalnikom, nisem mogla verjeti, da je to res tako preprosto in elegantno. Kot sem rekla, naslednji bo avtomatik (smeh).«
Za koga je torej kaj?
Tisti, ki potrebujejo več vpletenosti v vožnjo, dinamike in odločnosti, bodo pri nakupu vozila izbrali ročni menjalnik, ravno tako tisti, ki želijo več nadzora nad avtomobilom, prvinskega občutka koordinacije roke in noge, prestavljanja ročice ter jim je na splošno več do vozne zabave (in idealnih zavojev) kot do užitka ob ogledu še tako čudovite okolice.
»Čeprav je tehnika samodejnih menjalnikov v zadnjem času izjemno napredovala in me je predvsem v bolj športnih avtomobilih velikokrat presenetila s svojo zmožnostjo (pravilnega) predvidevanja, kaj si želim od menjalnika, sem sam pristaš ročnega menjalnika - in bom to ostal zaradi dveh razlogov. Moje oči se ne bodo zmotile in rokam bodo prek možganov vselej sporočile pravilno potezo na menjalniku. Temu se samodejni menjalnik lahko zelo približa, a vsaj v tem trenutku prav vseh situacij še ne zna predvideti. Drugi razlog je bolj staromoden: ročno upravljanje menjalnika mi daje občutek, da jaz peljem avtomobil, ne pa on mene. Preprosto rad imam to kontrolo,« pripoveduje Tomaž Kaučič, nekdanji večkratni slovenski in hrvaški državni prvak v reliju.
Samodejni menjalnik pa omogoča več lagodnosti in sproščenosti med vožnjo, posledično tudi aktivne varnosti, prav tako pa ga je tudi fizično lažje upravljati. Zato se bodo zanj odločili vozniki, ki jim je vožnja predvsem potovanje od točke A do točke B, ali tisti, ki bi, ko vozijo, radi sproščeno uživali v umirjenem tempu.
»Zame pride v poštev samo avtomatika, saj sem zelo veliko na cesti, ogromno potujem, zato sta udobje in sproščenost, ki ju ponuja, še toliko pomembnejša. Poleg tega so sodobni menjalniki že tako daleč, da znajo prestaviti tako in tudi enako hitro, kot bi sam, morda celo bolje. Še bolj pa je to izrazito v gneči ali pri vožnji po mestu. Poleg tega, ko sem v avtomobilu, ogromno telefoniram, seveda s sistemom prostoročne telefonije, tako da bi me delo z menjalnikom in pedali še toliko bolj motilo,« je odkrit Tine Kek, direktor podjetja Ptujska klet.
»Čeprav je tehnika samodejnih menjalnikov v zadnjem času izjemno napredovala in me je predvsem v bolj športnih avtomobilih velikokrat presenetila s svojo zmožnostjo (pravilnega) predvidevanja, katero potezo si želim od menjalnika, sem sam pristaš ročnega menjalnika - in bom to ostal, to pa iz dveh razlogov. Moje oči se ne bodo zmotile in rokam bodo prek možganov vselej sporočile pravilno potezo na menjalniku. Temu se samodejni menjalnik lahko zelo približa, a vsaj v tem trenutku prav vseh situacij še ne zna predvideti. Drugi razlog je bolj staromoden: ročno upravljanje menjalnika mi daje občutek, da jaz peljem avtomobil in ne on mene. In še čisto enostavno - rad imam to kontrolo,« pripoveduje Tomaž Kaučič, nekdanji večkratni slovenski in hrvaški državni prvak v reliju.
DSG za udobje in ekonomičnost vožnje
Z napredkom tehnologije samodejnost v menjalniku postaja trend, ki mu ni mogoče ubežati. Sodobni avtomatski menjalniki namreč ne ponujajo samo več kot zavidljivo raven udobja in izjemno kratke čase prestavljanja, ki so v primeru sistema DSG skoraj nezaznavni (in brez prekinitve toka navora). Predvsem omogočajo izredno prilagodljivost z varnostnimi asistenti in hkrati tudi z drugimi naprednimi voznimi sistemi ter lahko s tem tudi resno pripomorejo k zmanjšanju porabe goriva in izpustov osovraženega ogljikovega dioksida.
Najnovejši menjalniki ponujajo tudi do deset prestav, zmorejo predvidevati čas, ko voznik ne potrebuje motorja (ko se na primer avto približuje semaforju), in samodejno izklopiti prenos (faza t. i. jadranja). Najsodobnejše generacije pa lahko na podlagi podatkov navigacijskega sistema, tipal vozila in radarja celo predvidevajo vzpon ali spust, ravnino za zavojem, zaprtost ovinka, krožišče … ter prilagodijo prestavo tipu in topografiji ceste, s tem pa dodatno prispevajo k udobju in ekonomičnosti vožnje.
Kaj sploh je menjalnik?
Če razpravljamo o tem, kakšen menjalnik bi kdo izbral, povejmo še, kaj ta sploh je in čemu dejansko služi. Menjalnik, preprosto povedano, pravimo mehanskemu sklopu, ki v avtomobilu skrbi za spreminjanje hitrosti ob čim bolj optimalnem številu vrtljajev motorja in navoru. Brez njega v sodobnem vozilu pač ne gre, saj se avtomobil na svoji poti giblje z različnimi hitrostmi, motor z notranjim zgorevanjem (tako bencinski kot dizelski) pa deluje le v dokaj ozkem idealnem območju vrtljajev.
Tukaj nastopi menjalnik z različnimi prestavnimi razmerji, ki pomenijo tudi različne hitrosti avtomobila (ob različnih vrtilnih momentih motorja). Seveda pa je v stoletni evoluciji ta sprva res rudimentarno, okorno zasnovani in najprej samo ročno nadzorovani sklop z nujno šolano spretnim voznikom postal zelo zapletena mehanska konstrukcija, ki jo kontrolira še bolj kompleksna elektronika, vodi pa lahko celo hidravlika ali elektromehanika.
Navsezadnje menjalnik, čeprav v najširšem pomenu te besede, potrebuje tudi električni motor. V tem primeru gre običajno za enostopenjski menjalnik (bolje rečeno reduktorski prenos), saj izjemen navor elektromotorja v širokem vrtljajskem pasu pomeni, da mora menjalnik omogočati vožnjo avtomobila tudi pri izredno visokih vrtljajih električnega motorja.
Spoznajmo jih
Menjalniki se v grobem delijo na ročne in samodejne (t. i. avtomatike), čeprav so tudi slednji v desetletjih avtomobilskega razvoja dobili kar nekaj samosvojih izvedb, od polsamodejnih, robotiziranih do brezstopenjskih menjalnikov. Proizvajalci vozil jih v svojih modelih uporabljajo glede na potrebe, moč motorja, namembnost avtomobila … Toda prav nič ne pretiravamo, če izpostavimo dva tipa, ki v sodobni avtomobilski industriji prevladujeta.
Ročni menjalnik je stalnica, predvsem ker je preprost, zanesljiv in ima ugodno ceno. Med samodejnimi pa omenimo tip menjalnika, ki si je pot v avtomobile utrl pred dobrim desetletjem, in to prav s pomočjo inženirjev koncerna Volkswagen, ki so leta 2003 revolucionaren dvosklopčni menjalnik pripravili za množično uporabo v serijskih modelih. Sledilci so se pojavili hitro in pri skoraj vseh znamkah.
In seveda - tu so še enostopenjski menjalniki v električnih avtomobilih, ki zaradi lastnosti elektromotorja simulirajo samodejnost oziroma avtomatiko.
Ročni: klasika
Desna roka, leva noga. Koordinacija in sinhronizacija njunih gibov sta ključnega pomena pri uporabi ročnega menjalnika, dodati pa je treba še desno nogo na pedalu za plin. Preden se (bodoči) voznik tega nauči, lahko traja tudi precej časa - in resnici na ljubo nekateri nikoli povsem ne usvojijo te spretnosti.
Desna roka torej premika ročico menjalnika, ta pa prek vzvodja in prestavnih vilic vklaplja in izklaplja želeno prestavo oziroma hoteni zobniški par, ki določa hitrost. Zobniški pari (prestave) so v sodobnih ročnih menjalnikih stalno ujeti na običajno dveh gredeh (glavna, predležna), s pomočjo posebne sklopke pa voznik vklopi želeni par oziroma najprej enega izklopi in nato vklopi drugega. Medtem seveda pritisne na pedal sklopke, ki prekine tok navora od motorja do menjalnika, da ne bi prišlo do poškodb.
Škoda v svojih modelih ponuja pet- in šeststopenjske ročne menjalnike, število prestav in njihovo razmerje pa pokrivata najidealnejši razpon največjega navora motorja. Vse menjalnike v ponudbi odlikuje preprosto in lahkotno pretikanje, med katerim voznik vedno dobi dovolj informacij, če (in kdaj) naj prestavo vklopi oziroma izklopi. Seveda je ves proces prestavljanja pri vozilih, pri katerih je udobje pisano z veliko začetnico, mehkoben, tih in prijazen. V bolj športnih modelih pa so gibi ročice krajši, sklopka prijemlje prej in ostreje, tisti mehanski občutek, ki ga ponuja delo s prestavno ročico, pa je bolj izpostavljen.
Z dvema sklopkama: hitrejši
Menjalnik z dvema sklopkama (DSG) je pot na cesto našel neposredno iz dirkalnega športa, miniti pa sta morali kakšni dve desetletji, da so ga inženirji koncerna Volkswagen pripravili za serijsko uporabo. Na dirkališču so, kar je razumljivo, najbolj cenili njegovo sposobnost bliskovitega prestavljanja brez prekinitve navora, toda njegova inovativna zgradba omogoča še veliko več.
Gre pravzaprav za sklop dveh menjalnikov v enem ohišju, ki ju povezuje dvojna gred - ena gred v drugi, vsaka s svojo sklopko -, krmili pa mehatronika. Ko je vklopljen en par prestav, lahko računalnik s pomočjo številnih algoritmov in tipal predvidi naslednjo prestavo (če avto upočasnjuje, predvidi nižjo prestavo, če pospešuje, višjo), pripravi zobniški par ter v primernem trenutku druga sklopka le še preprime. Tako je prestavljanje hitro in se meri v nekaj milisekundah. Sicer pa lahko delo menjalnika, ki idealno simulira samodejnost, nadzoruje tudi voznik z obvolanskimi ročicami (ali s premikom prestavne ročice).
Toda poleg hitrosti in nezaznavnosti prestavljanja ter majhnih izgub ima tak menjalnik še vrsto prednosti: je povsem prilagodljiv, tako da je mogoče vanj vnesti številne programe oziroma načine prestavljanja, odlično sodeluje z vsemi sodobnimi vozniškimi asistenčnimi sistemi, zaradi popolne prilagodljivosti (in računalniškega nadzora) je celo varčnejši kot ročni menjalnik ter omogoča funkcijo drsenja ali jadranja (ob postopnem zaviranju menjalnik odpre obe sklopki) za učinkovitejše varčevanje z gorivom … Ste še vedno prepričani, da brez ročice v roki v vašem avtomobilu ne bi šlo?
Svet menjalnikov na hitro: plusi in minusi
1.
2.
3.
4.
5.
