Takrat je namreč po čeških cestah vozil prvi hibrid iz Mlade Boleslav, model LAURIN & KLEMENT E (na fotografiji spodaj; gre sicer za četrti avtomobil znamke LAURIN & KLEMENT, iz katere je nastala današnja Škoda). Vaclav Laurin in Vaclav Klement sta tistega leta namreč najela moža, ki je načrtoval celoten še danes delujoč sistem električnih tramvajev v Pragi. František Kržik, ki velja za nekakšnega češkega Edisona, naj bi preveril, ali lahko izdela hibridno vozilo. Prepričan, da je prihodnost v električnih vozilih, je enega od vozil LAURIN & KLEMENT odrešil menjalnika in ga nadomestil z elektromotorjem.
30-konjski bencinski motor je prevzel vlogo pogona generatorja, ki je ustvarjal elektriko za pogon zadnjih koles, in zato Križikov avto ni potreboval baterije. Šele sto let pozneje je avtomobilski svet dobil t.i. »range extenderje«, kjer motor z notranjim izgorevanjem dejansko »izdeluje« elektriko, tako da lahko Križika štejemo za praočeta modelov, kot sta Opel Ampera ali BMW i3.
LAURIN & KLEMENT E je služil le kot eksperiment za razumevanje drugačnih pogonov, saj tehnologija električnih avtomobilov takrat ni bila dovolj zrela, da bi lahko zaustavila prevlado bencinsko gnanih avtomobilov, sploh zaradi neučinkovitih težkih svinčenih baterijskih celic z zelo jedko žvepleno kislino. Vseeno pa velja omeniti, da je bil prvi avtomobil, ki je presegel magičnih sto kilometrov na uro, električen in da je bilo v začetku 20. stoletja v ZDA več električnih avtomobilov kot pa tistih, ki jih je poganjal bencin.
Dve desetletji pozneje, leta 1938, se je rodila prva izključno električna Škoda (na fotografiji zgoraj). Povod zanjo je bilo predvojno pomanjkanje nafte. Škoda je zato razvila dve vrsti električnih tovornjakov za dostavo piva Pilsner iz pivovarne do vseh barov in restavracij v mestu Plzen. Manjši model, ki je lahko tovoril 1500 kilogramov tovora, je imel 7-kilovatni električni motor s 1450 obrati in 80-voltnimi 200 Ah baterijami. Večji model, ki je lahko prevažal 3 tone piva, pa je poganjal 11-kilovatni motor s 1100 obrati in 80-voltnimi 350 Ah baterijami. Med drugim sta imela tudi sodobno oblikovano in aerodinamično učinkovito kabino. Njuna najvišja hitrost je znašala 20 kilometrov na uro, zadovoljne stranke pa sta s plzenskim zelenim zlatom oskrbovala celo vrsto let.
Nikar ne pozabimo čudovitega električnega malčka iz leta 1941 z imenom Škoda PUCK (na fotografiji zgoraj). Na voljo je bil v dveh velikostih, za večje in manjše otroke. Imel je vso opremo, oblazinjene sedeže in vrata, zagonski ključ, delujoč merilnik hitrosti in delujoče žaromete, vsa kolesa pa so bila vzmetena. Poganjal ga je 400-vatni Scintillin elektromotor, elektrika pa se je hranila v dveh Varta Ferakvovih baterijah. Ena je bila nameščena spredaj pod »motornim« pokrovom, druga pa za sedežem. Malček je lahko dosegel hitrost 12 kilometrov na uro, baterije pa so zadostovale za dve uri vožnje. Točno število izdelanih primerkov ostaja neznanka.
Miniti je moralo kar nekaj desetletij, preden je leta 1990 Škoda na pobudo švicarskega uvoznika, ki je želel električni avto prodajati po Evropi, naredila naslednji prototip z električnim pogonom. Za osnovo so vzeli model FAVORIT in mu »odsekali« zadek. Avtomobil je imel štirinajst 6-voltnih 190 Ah svinčenih baterij, ki so napajale 15,4-kilovatni elektromotor, obdržali pa so običajni menjalnik z blokirano peto prestavo, ker je bil motor preslaboten, da bi jo lahko izkoristil. Avtomobil je imel doseg od 64 do 97 kilometrov in je dosegel maksimalno hitrost 80 kilometrov na uro. Polniti ga je bilo mogoče kar iz domače vtičnice. Polnilni kabel je imel spretno skrit za masko, kar je bila sploh ena prvih Simply Clever rešitev. Avto, ki je dobil ime Škoda Shortcut ali »Kratek stik«, je lahko sprejel le dva potnika. Razstavljali so ga na avtomobilskih salonih in povsod je požel veliko pozornosti, a proizvodnja ni zaživela.
Leto pozneje so se Švicarji znova oglasili z željo po večjem električnem avtomobilu in naročili skupaj tisoč električnih kombilimuzin in pickupov. 17. maja 1991 je Škoda začela z razvojem in po testni fazi je leta 1992 stekla proizvodnja, vendar ne v tovarni v Plznu, pač pa v specializiranem obratu Škoda Elcar v Ejpovicah. Dnevno so izdelali deset avtomobilov, model, narejen na osnovi modela FAVORIT, pa je dobil ime ELTRA 151 L oziroma ELTRA 151 Pick-Up. Med leti 1992 in 1994 je bilo izdelanih 1100 primerkov, ki so se prodajali po vsej Evropi in celo v Kaliforniji. Nekaj jih je ostalo tudi na Češkem, kjer so služili kot dostavna vozila Češke pošte.
Kot uvod v električno dobo znamke in kot učno orodje za nove tehnologije, povezane z električno mobilnostjo, pa so v tovarni v Mladi Boleslav pred desetletjem sestavili deset prototipov modela Octavia GREEN E LINE (zgoraj). Leta 2011 so začeli s testiranjem praktične uporabnosti električnega pogona. Motor je lahko proizvedel 85 kilovatov največje moči, baterije velikosti 26,5 kilovatnih ur pa so omogočale doseg do 150 kilometrov.
Devet let kasneje je Škoda je na osnovi izkušenj, pridobljenih v svoji 125-letni zgodovini, ter s pomočjo tehnoloških možnosti, ki jih ima na voljo kot del koncerna Volkswagen, na ceste najprej poslala mali mestni povsem električni CITIGO e iV, ki sta mu nato sledila priključna hibrida Superb iV in Octavia iV (spoznajte celotno družino iV tukaj). Danes pa po Sloveniji že vozijo tudi prvi čistokrvni električni SUV-i znamke Škoda, narejeni na Volkswagnovi namenski platformi za električna vozila. Ne pozabite, Enyaq iV (na fotografiji zgoraj v različici Sportline) je tista Škoda, s katero lahko na elektriko prevozite kar 510 kilometrov - okolju prijazno, varno (Enyaq je odličnjak z vsemi petimi zvezdicami Euro NCAP) in v stilu (kar potrjuje tudi oblikovalska nagrada Red Dot).
