Otroška soba, jedilnica, spalnica in dnevna soba v enem. Prizorišče doživetij, ki ostanejo v spominu za vedno. Na malih in velikih poteh, v vročem soncu in v objemu zime: naš (mali) avto! Da se boste spominjali le prijetnih doživetij, preberite nekaj naslednjih vrstic in si jih položite na srce. Potujte za dušo, a vozite se z glavo.
»Ves teden sva z ženo garala v službi, potem je bilo treba še doma vse oprati in spakirati. Ko smo bili končno na poti, pa se je začela zabava. Starejša otroka sta se prepirala, dojenček je jokal, padli smo še v zastoj, vmes nam je zmanjkalo vode. In nato smo se še skoraj zaleteli,« obujata spomine na »peklensko pot na morje« Barbara in Iztok.
Kaj svetuje strokovnjak?
»Daljše vožnje so največkrat povezane z dopusti ali drugimi prijetnejšimi obveznostmi. Torej se moramo na takšno pot tudi ustrezno pripraviti. Vsekakor so gneče in zastoji problematični, zato moramo pot primerno načrtovati in časovno opredeliti. Še pred odhodom se je priporočljivo seznaniti s stanjem na cestah, in če je le mogoče, pot načrtovati v obdobju manjše gostote prometa in poleti tudi manjše vročine,« svetuje inštruktor varne vožnje v AMZS Centru varne vožnje na Vranskem Manuel Pungertnik.
»Že pri planiranju upoštevajmo postanke, ki jih bomo naredili. Ti naj bodo večkratni in kratki. Ob gneči in zastojih je primerno, da smo nanje pripravljeni tudi z zadostno količino tekočine in hrane. Raziskava znanstvenikov londonske univerze Loughbo - rough je pokazala, da lahko vožnjo pod vplivom blage dehidracije primerjamo s tisto pod vplivom alkohola. Raziskava nakazuje, da bi morala biti skrb za zadostno pitje vode naloga vsakega odgovornega voznika. Nekateri vozniki se pitju med potjo nalašč izognejo, da jim ne bi bilo treba delati nepotrebnih postankov in iskati toaletnih prostorov, a to ni najboljša zamisel, saj potrebujemo tako vodo kot postanke in počitek.«
Pungertnik dodaja: »Na pot se odpravimo spočiti. Zaspanost za volanom je vzrok približno 20 odstotkov prometnih nesreč na cestah v Evropi in od 10 do 30 odstotkov prometnih nesreč v ZDA. Če smo med vožnjo zaspani ali če so oči razdražene in utrujene, pogled pa postaja zamegljen, so to pomembni razlogi za postanek. Bolje je prispeti na cilj nekaj minut pozneje, a varno. Ne pozabimo na zalogo goriva ter na brezhibnost zračenja in hlajenja avtomobila. V primeru zastoja ne pozabimo na pravilno razvrščanje, ki bo omogočilo morebitno posredovanje intervencijskih vozil.«
Alkohol seveda odpade. »Alkohol in prepovedane droge že v manjših količinah pomembno zmanjšujejo posameznikove sposobnosti varne udeležbe v prometu. Zato naj bodo vozniki dovolj odgovorni, da vozijo le v ustreznem psihofizičnem stanju.« Hitrost vožnje naj bo prilagojena omejitvam, vozniškemu znanju in izkušnjam, gostoti prometa, vremenskim razmeram, stanju vozila ter stanju in preglednosti cest. »Uporaba varnostnih pasov na vseh sedežih velja za voznika in vse potnike v vozilu. Otroci naj bodo v ustreznih otroških sedežih pripeti pravilno.«
Znate pakirati?
»Ko se odpravljamo na pot, vzamemo s seboj pol hiše, ker nikoli ne vem, kdaj bom potrebovala ravno tiste sandale s peto, pa čeprav gremo v kamp (smeh), otroka pa tudi ne moreta doma pustiti svojih najljubših igrač, ki potem v glavnem samevajo. Tako pač je,« pripoveduje Andreja Bizjak. Zveni znano? Pa znate pravilno - torej varno - pakirati? Pravo vprašanje namreč ni, kako pred dopustom vso nujno prtljago spraviti v vedno premajhen prtljažnik. Življenjsko pomembno vprašanje je, kako to narediti pravilno in prtljago zavarovati za primer trka. Pri številnih nesrečah je namreč za poškodbe potnikov kriv ravno nezavarovan tovor oziroma prtljaga. Tudi če so vsi potniki pravilno pripeti z varnostnimi pasovi, lahko namreč nezavarovana prtljaga, ki ob trku prileti v potniško kabino, povzroči hude poškodbe. Kako torej pravilno naložimo in zavarujemo prtljago v avtu
Postanki so nujni - in nevarni
Sodobna vozila vas že sama opozorijo, ko glede na vaše reakcije presodijo, da je čas za počitek. Poslušajte pa tudi sebe in si privoščite postanek. A ko se ustavite, avto za seboj vselej zaklenite in preverite, ali so okna dobro zaprta - tudi če ga zapustite le za kratek čas ali se od njega oddaljite le za nekaj metrov. Zmeraj dobro pazite na ključe, saj utegnejo na primer z mize izginiti v hipu, prav tako pa lahko predrznež z vašim daljinskim upravljalnikom hipoma odklene avto, ko ne gledate na mizo.
Koristno je tudi vsako tehnično varovalo proti kraji avtomobila, pa naj bo elektronsko ali mehansko. Več časa ko rabi tat za vlom, več možnosti je, da ga nekdo pri tem zaloti ali prepodi. Izurjeni tatovi znajo zaobiti elektronsko zaporo motorja, a če je hkrati na volanskem obroču nameščena palica z mehansko ključavnico, bo imel nepridiprav s krajo bistveno več dela, verjetno pa se zanjo sploh ne bo odločil.
Vsekakor v vozilu ne puščajte vrednejših stvari. Tatovi sicer kradejo tudi avtomobile, a še pogosteje si postrežejo s stvarmi, ki jih pustimo v njih. Jasno, vse dopustniške prtljage ne morete jemati s seboj na stranišče ali v restavracijo avtocestnega počivališča, a puščanje prenosnih računalnikov, dražjih mobilnikov, torbic ali celo denarnic v avtu ni nič drugega kot vabilo tatovom, naj si postrežejo z njimi, še zlasti, če jih pustite na vidnem mestu.
Nikoli in nikjer pa osebnih dokumentov, denarja, kreditnih kartic in avtomobilskih dokumentov ne puščajte v avtu, ampak jih imejte vedno pri sebi. Če vam ukradejo avto in z njim tudi vse omenjene stvari, boste imeli še bistveno več težav kot sicer. Že prijava kraje bo brez dokumentov bolj zapletena, precej težje pa bo tudi urejanje poti domov. Zelo pomembno je, da dobro veste, kaj morate storiti, če že pride do kraje avtomobila ali vrednejših stvari iz njega. Takoj ko ugotovite krajo, je treba poklicati policijo in krajo prijaviti. Pred potovanjem velja narediti seznam vrednejših stvari v avtu, kar bo koristno ob prijavi. Še pred potovanjem tudi s pametnim telefonom poslikajte vse pomembne dokumente (osebne dokumente, dokumente avtomobila in zavarovalno polico) in slike shranite. Tako bo imela policija vse potrebne podatke tudi v primeru, da so vam iz avta (ali pa skupaj z njim) ukradli vse dokumente.
Se še spomnite kako se je potovalo nekoč?
Pred tridesetimi, štiridesetimi leti je bilo tako rekoč vse drugače. Avtomobili so bili majhni, okorni. Klimatska naprava je bila iluzija in prostoru v kabini ali v prtljažniku skoraj nismo mogli reči prostor. »Zato so se kovčki, povezani z elastičnimi trakovi, dostikrat tovorili tudi na strehi, v naročju pa smo nosili domače hlebce kruha in podobne nujnosti,« se spominja 41-letna Mateja, 44-letna Ana pa doda: »S seboj smo pač tovorili osebno prtljago za vso družino, hrano za deset dni (od vreče krompirja, petih škatel riža in testenin, vloženih kumaric pa vse do sveže zelenjave, ki jo je mama tik pred odhodom trgala z vrta) in takrat obvezne pripomočke za počitniško življenje - z nami so potovali majhen šotor, napihljiv bazenček, viseča mreža, zložljiv ležalnik, napihljiva blazina, očetov surf, vreča igrač in kup knjig …« Da varnost ni bila na posebej visoki ravni, se strinjata obe sogovornici. »Če smo šli od doma ponoči, sva se s sestro leže stisnili na zadnji klopi, kjer sva imeli blazinico in odejico, ter še malo spali. Ne spomnim se, da bi bila katera od naju kdaj privezana ali v otroškem sedežu. Hm, je avto zadaj sploh imel varnostne pasove?« se sprašuje Mateja.
Običajno je takšno pot na morje spremljala nervoza staršev. »Mamo je ves čas skrbelo, da nismo česa pozabili, očetu so potne srage tekle po licu in je, če si ga kaj vprašal, bolj zagodrnjal kot jasno odgovoril. Mene pa ni skrbelo nič, razen tega, da bom prespala dva zame še danes izjemna trenutka: prvega, ko smo končno le uzrli morje, in drugega, ko je bil čas za malico. Mama je pripravila 'pohano' piško, zraven pa smo hrustali belo žemljico in pili pingo sok,« prevzame nostalgija Ano, ki se spominja tudi številnih iger, ki so se jih z družino igrali v avtu. »Oh, kaj vse smo počeli, medtem ko smo stali v koloni na Črnem Kalu! Igric v avtu je bilo, kolikor nam je dopuščala domišljija. Največkrat sva se z bratom igrala, kdo bo koga … po nosu. Ko sem se naveličala neprestanih zmag, smo vsi skupaj začeli miselne igre, ki jih je narekoval oče, matematik po duši: Koliko avtov pred nami lahko prešteješ? (Saj se sploh ne vidi daleč.) Koliko avtov nas je prehitelo? ('Oči, daj še ti prehiti enega!' No, saj oče bi, a avto ni.) Koliko avtov s tujo registracijo vidiš? (Eh, bom raje poslušala na novo posneto kaseto po rdečem walkmanu.) Potem je učiteljsko palico prevzela mama slovenistka: Katera beseda se začne na črko A? (In tako vse do Ž!) Začnemo z eno besedo in nadaljujemo z novo besedo na zadnjo črko prve. (No, za to igrico sva bila z bratom že malo starejša.)« Mateja pa se spominja predvsem mahanja drugim voznikom, ko sta s sestro, prilepljeni na zadnjo šipo, neumorno pozdravljali vse naokrog.
Danes je pot, če pozabimo večne dolge kolone in zastoje na cestah proti obali in ob njej, seveda povsem drugačna. Prostora v prijetno ohlajenem avtomobilu zlepa ne zmanjka. Sedeži so udobni, funkcionalni, sodobne multimedijske rešitve, ki omogočajo večurno zabavo, pa so povsem spremenile način preživljanja časa tudi med vožnjo.
