KAKO PA VI ZMORETE?

Igra je zakon

Pedagoginja Zdenka Zalokar Divjak poudarja, da je igra v otroštvu najnaravnejši način učenja. Ko se je treba dogovoriti o uporabi žoge, otroci vadijo ustrezno sporazumevanje, razumevanje in krepijo čustveno inteligenco. Ko morajo počakati na svojo priložnost, se učijo potrpežljivosti in spoznajo, da se svet ne vrti le okoli njih. Če so poraženi, se morajo spopasti s čustvi in jih predelati. Ko jim uspe, si potrdijo, da so pomembni, pri doseganju ciljev pa se naučijo sprejeti tudi neprijetne opravke in boleče izkušnje.

»Starši svoje otroke prehitro označijo za vrhunske športnike. Šport do polnoletnosti je otroški, stvari niso in ne smejo biti povsem resne! In dobro je, če starši otrokovo aktivnost tako tudi razumejo. Profesionalni šport naj bo na vrsti, ko otrok odraste,« dodaja športna psihologinja Tina Jeromen, nekoč vrhunska plavalka. Priporoča, da otrok strukturirane popoldanske aktivnosti začne šele v osnovni šoli, čeprav v isti sapi poudarja, da je nekatere športe, kot so plavanje, drsanje, ples ali gimnastika, ob izkazanem interesu priporočljivo začeti vaditi prej. Vsekakor pa je treba zdrav odnos do gibanja predvsem ob pozitivnem zgledu staršev razvijati že od zgodnjega otroštva.

LOGISTIČNI IZZiVI

Če ste eden tistih staršev, ki so oklicani za družinskega taksista, niste edini. Vse več je družin, katerih popoldnevi so prepredeni z aktivnostmi vseh članov. Balet tu, plavanje tam, nogomet na drugem koncu, zvečer pa še fitnes za očka in zumba za mami. K sreči se vrtci in šole prilagajajo z zelo široko in kakovostno ponudbo dejavnosti, športni centri pa vse pogosteje ponujajo sočasne treninge za različne člane družine. Z majhnimi prilagoditvami se torej vse da tudi nekoliko manj stresno.

1. Otroka spodbudite, da izbere aktivnosti, ki se izvajajo v šoli v času, ko je tako ali tako tam.

2. Če se le da, izbirajte izvajalce, ki niso daleč vsaksebi - en otrok tam, drugi pa čisto blizu.

3. Izkoristite čas otrokove aktivnosti in med njo opravite svojo rekreacijo, nujne nakupe ali se sestanite s prijatelji na kavi.

4. Če se le da, se na svoji poti izogibajte zgoščenemu prometu, sicer pa preverite obremenjenost cest in prometne informacije s pomočjo ustreznih aplikacij ali sistema Škoda Connect ter se po potrebi zapeljite po drugi poti.

5. Spoprijateljite se s starši, ki otroke prav tako vozijo na aktivnosti, in se izmenjujte pri prevažanju otrok.

Koliko akcije je dovolj?

Ponudb aktivnosti v času vrtca ali šole je vse več. Mnoge so brezplačne, s tem pa so dostopne tudi socialno ogroženim, za katere so marsikje na voljo tudi šolski skladi. Hkrati pa je možnosti za popoldansko zapolnitev urnika s plačljivimi dejavnostmi vse (pre)več.  Strokovni delavci zato predvsem za mlajše osnovnošolce predlagajo skupaj (!) največ pet šolskih in obšolskih aktivnosti. Mnogo otrok se ob obilici ponudbe zažene in brez vodenja staršev težko presodijo, koliko je zanje dovolj.

»Otrok mora imeti svoj čas, svoj počitek. Če eno uro dnevno igra kitaro, je to poleg ure gibanja več kot dovolj,« pravi športna psihologinja. Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije je namreč enourno intenzivno gibanje za otroke nujno za zdrav telesni in umski razvoj. Če otrok zaradi različnih razlogov nima dovolj priložnosti za gibanje, je organizirana športna aktivnost, četudi je vsakodnevna, zato povsem dobrodošla.

Alenka Košir, ustanoviteljica in trenerka v vadbenih centrih VIIT ter mama treh otrok, poudari še drug vidik: »Nesmiselno se mi zdi na vadbo voziti že malčke. Zanje je povsem dovolj, če se z njimi kobacate in prevračate doma.« Za usvajanje osnovnih veščin verjetno res ni nujno, da otroka vse popoldneve vozite z ene aktivnosti na drugo. Nekaj besed nemščine ga morda lahko naučite sami. Ples v domači dnevni sobi je lahko povsem dovolj in namesto po poligonu se lahko s podobnim učinkom podite čez hlode in potoke v bližnjem gozdu. Tega se je koristno spomniti, ko popoldanske dejavnosti družinskih članov s časovno in logistično požrešnostjo zarežejo v družinski mir, druženje in prosti čas. Pri spontanih aktivnostih, ki so praviloma na dosegu roke, je namreč staršem prihranjenega veliko stresa. Je pa res, da od njih zahtevajo nekaj več aktivacije, predvsem pa zavedanja, da občasno dolgočasenje otrok ni nujno slaba stvar.

Pustite jim dolgčas!

Naslednjič, ko vas bo kljuvala slaba vest, ker bodo otroci tožili, da jim je dolgčas, vi pa prav takrat ne boste imeli časa in volje za skupno igro ali sprehod, se spomnite pomembnega dejstva: zmeren občutek dolgčasa je tako kot za odrasle tudi za otroke zelo blagodejen. Vaša naloga ni zapolnjevanje vsake minute s strukturiranimi, vzgojnimi, izobraževalnimi ali športnimi aktivnostmi. Naj kdaj pa kdaj tudi otroci začutijo dolgčas! V manj kot petih minutah bodo našli rešitev zanj.

»Smisel otroštva ni, da otrok postane pomanjšani odrasli, ki neprestano hiti z ene dejavnosti na drugo,« pravi Tina Jeromen. Že odrasli se ob takem tempu izčrpavamo, otroci pa se s ponavljanjem našega vzorca naučijo predvsem, da za počitek ni časa, da ni pomemben, kar seveda ni res.

Otroci potrebujejo nezapolnjen čas. Svet vidijo povsem drugače kot odrasli, njihovo doživljanje lastnega sveta pa se najbolj izrazi v prosti igri. S ponujeno aktivnostjo jih sicer lahko spodbujate, a mogoče jih boste s tem zavirali. Če jih boste pretirano usmerjali v igri in na drugih področjih, boste lahko zavrli njihovo ustvarjalno domišljijo, samoiniciativnost in samostojnost. In kljub najboljšim namenom - ponuditi kar se da veliko raznovrstnih izkušenj - boste dosegli nasprotno od želenega. Sociologinja Renata Salecl celo pravi, da preveč izbire (»Bi to, morda ono ali tisto?«) pravzaprav vzbuja več tesnobe in stiske kot koristi.

Starš naj bo gorivo, ne raketa

Ko otrok vendarle postane aktiven zunaj šole in domačega okolja, naj bo v ospredju on. Pričakovanja staršev in okolice naj zavzamejo stransko vlogo. Predvsem poskusite biti pozorni. Otroka opazujte, ga poslušajte in upoštevajte njegove želje, in to ne le na začetku, ampak tudi ob morebitnih krizah. Takrat spodbudite vztrajanje vsaj za določen čas, saj bo tako otrok spoznal posledice svoje odločitve in se spopadel tudi s situacijami, ki mu morda niso prav pogodu. Nič hudega, vztrajnost je pač treba usvojiti.

Vendarle pa je koristno, da se poglobite tudi v razloge za upad zanimanja in pravočasno presodite, kdaj je otrok preobremenjen ali je v ozadju celo kaj globljega: strah pred neuspehom, netekmovalnost, medvrstniški pritisk ali celo pritiski sorodnikov.

Predvsem pa poskusite le zdravo spodbujati otrokova zanimanja in mu, če je šport del vaše družine, s predstavitvijo različnih vrst telesnih aktivnosti pomagajte oblikovati pozitiven odnos do gibanja. Prava specializacija - usmerjena odločitev za eno dejavnost - pride na vrsto šele po 12. letu za deklice in 14. letu za dečke, do takrat pa je koristno preizkusiti cel spekter športov. Več raznolikosti daje širino, ki jo otroci potrebujejo.

Tudi Grega Jelčič, katerega najstniška hči Naja petkrat tedensko trenira plezanje, je poskusil več športov, preden se je odločil za rokomet, ki ga je nato profesionalno igral več let. Naje ni nikoli silil v šport. »Vedno je bila zelo aktiven otrok in pričakovati je bilo, da se bo ukvarjala s športom. Pri petih letih smo jo na igrišču opazili, kako spretno pleza. Nismo ji sugerirali aktivnosti, le omogočili smo ji, da je željo po plezanju uresničila nekoliko bolj aktivno. Toda Naja se je v tem očitno našla, saj pleza tudi takrat, ko nima treningov. To je postal njen način življenja. Komaj čaka na trening in tudi družbo ima med svojimi soplezalci. Verjamem, da je naloga staršev le, da otroke usmerjamo, ne pa da brezkompromisno odločamo namesto njih. To bi veljalo tudi, če bi se Naja odločila, da preneha plezati.«

Prehitro preresno?

Da bi se otrok gibal dovolj, ni nujno potrebno, da redno trenira. Če pa se z nekim športom ukvarja aktivno, je treba sprejeti, da je šport po svoji definiciji tekmovalna aktivnost. Prej ali slej se pokažejo rezultati, ki lahko navdušujejo otroka, trenerje in vas. Cilji postajajo višji, vložek pa tudi. In prav tu se za otroka skrivajo pasti.

Če športno aktivnost začne prezgodaj in preveč intenzivno, lahko ta povzroča poškodbe in obrabe, poleg tega pa ima lahko stres tekmovanja izjemno neugoden vpliv. Tina Jeromen pa tudi opozarja, da se največje težave pojavljajo, ko rezultati začnejo izostajati. »V fazi rasti otrok napreduje, s tem pa tudi rezultati. Ko se rast ustavi, pa po večini zastanejo tudi rezultati. To lahko vodi v predčasno anksioznost, če starši otroku tega ne znajo pomagati predelati.«

Nina Jerančič, slovenska karting in avtomobilska dirkačica ter hkrati tudi dirkačeva hči, svojega ukvarjanja s športom nikoli ni dojemala kot igro: »Pri dirkanju sem bila vedno zelo resna, tudi zato, ker sem imela za seboj ekipo in sponzorje. A k sreči je te strese, sprejemanje porazov in podobne izzive oče znal mehčati tako, da niso bistveno vplivali name oziroma sem se z vsako novo preizkušnjo naučila kaj novega.«

Tudi Grega Jelčič pravi, da ga resnost Najinega plezanja ne skrbi. Šola ne trpi, hči je zelo zagnana in motivirana, še največjo težavo pa vidi v obremenjevanju s pričakovanji: »Najo skrbi, da sva starša razočarana, če ji kdaj ne gre, čeprav vedno poudarjava, da je bistveno le, da se potrudi, kolikor se v tistem trenutku lahko, saj je to za naju enako kot zmaga. In to resno mislim.«

Resnost tekmovalnega športa preseneti predvsem starše, ki niso (bili) športniki. Zato je zelo pomembna tekoča komunikacija s trenerji, da vas ne preseneti, ko je treba na tekmo tudi ob koncu tedna in ko se od vas pričakuje izdatno čustveno in časovno, pogosto pa tudi finančno angažiranje.

Nina Jerančič ne obžaluje nekoliko drugačne mladosti: »Namesto na končni šolski izlet sem na primer potovala v Hongkong na dirko in tamkajšnja doživetja so pretehtala trenutno obžalovanje. Tudi na dirkah sem imela prijatelje, s katerimi smo nadomestili najstniške vragolije. Nikoli ne bi spremenila svoje mladosti, z velikim veseljem se obračam nazaj.« Prednosti in slabosti so pač prisotne pri vsaki različici življenjske poti, naloga staršev pa je otroka po tej vijugasti poti pripeljati zdravo, varno in osredotočeno na bistvo.