HriboLaznikovi

Kodiaq, s katerim so se pripeljali do Kobarida, izhodišča vzpona na Kobariški Stol, je že njihova tretja Škoda. Medtem ko sta kemik Tomas in njegova Octavia skupaj prevozila večji del Evrope, je Superb, ki jo je zamenjal, še danes tisti, ki mu je zaupana vloga druge družinske kočije. Kodiaq pa je prišel v družinsko garažo ravno zato, da se z njim lahko pripeljejo tudi na kakšno izhodišče za zanimivo turo, do katerega ne pelje ravno najlepša pot. »Najin sin ima zdaj sedem mesecev in se vozi v svojem sedežu zadaj, na sprednjem sedežu pa kraljuje medvedek Kodi, ki nas pazi na vseh naših poteh.«

»Pospravi kataloge, saj vemo, da bo na koncu Škoda«

In vendar, preden je Superb na dvorišču dobil družbi in preden je Kodiaq - tudi, ne pa zgolj zaradi priročne oddaljenosti od tal - dejansko postal končna prva izbira za vožnjo na hribolazniška izhodišča, je bilo treba sprejeti odločitev: kaj pravzaprav kupiti? Kup avtomobilskih prospektov je bojda hitro zapustil kuhinjsko mizo. »Pospravi kataloge, saj vsi vemo, da bo na koncu Škoda,« je bila odločna Nenna, sicer cvetličarka, in tako je Novo mesto postalo bogatejše za jekleno sivega Kodiaqa, ki je že po nekaj izletih postal del družine Laznik.

»Komaj smo ga čakali, možu so se tedni zdeli kot meseci, tudi pot v službo je spremenil in se vozil skozi mesto, mimo salona, da je dnevno preverjal, če je avto že prispel. In je, po dveh mesecih ga je zagledal, vsega polepljenga, ampak bil je naš in hodili smo ga gledat tja na parkirišče avtohiše, čakat dan, ko bo pripravljen za predajo. In vzeli smo ga za svojega, veliko bolj, kot lahko vzameš kos hladne kovine, gume in elektronike,« se spominja Nenna.

Najlepši razgled

Lazniki vsak konec tedna, včasih pa tudi vmes, kabino svojega avtomobila napolnijo s spomini, čudovitih razgledov skozi vetrobransko steklo pa je bilo toliko, da so že zdavnaj nehali šteti. Tudi zato smo jim Atmosferci predlagali izziv, za katerega verjamemo, da jim ni bil povsem pisan na kožo (vseeno po hribih raje hodijo, kot se pa nanje vozijo), a je vključeval absolutni prvenec - z električnim avtomobilom osvojiti Kobariški stol. Enyaq iV je bil pri roki, z menjavo ni bilo težav, vsi trije pa so se v kokonu tihega udobja namestili hitreje, kot bi lahko rekel: »Kdo bo gor prvi?« Atmosferci smo jim namreč sledili - in z nami njihov Kodiaq.

Pa saj ti so nori!

Priznam, da smo vsi po vrsti uživali ob presenečenih pogledih voznikov in sovoznikov treh terenskih vozil s polno bojno opremo - povišanimi podvozji, kramparcami, vitli in še čem. Makadam, ki pelje na vrh Kobariškega stola, je namreč neugoden, kamni so ostri in prostora je zelo malo. Pa vendar - tako elegantnemu in neslišnemu avtomobilskemu vzponu Kobariški Stol še ni bil priča in dvomimo, da se bo kaj podobnega kmalu spet ponovilo.

Na koncu je ostalo odprto le še eno vprašanje: s čim bo šel Tomas v dolino? Izbire je bilo kar nekaj: Laznikov Kodiaq, naš električni Enyaq iV in Tomasovo kolo znamke  - kakopak - Škoda.  Ko sem prej zapisal, da so povsem predani znamki s krilato puščico, sem to tudi zares mislil: Tomas je izbral kolo. »No, to smo mi, družina Laznik iz Novega mesta. Tudi kadar smo na kolesu, je to Škoda,« je za konec dodala Nenna. 

Spoznajte HriboLaznikove