O ljubezni in zvestobi

Tako ni bilo prav posebnega dvoma, kateri bo njegov prvi avto. Škode so bile zanj preprosto nekaj posebnega. S posebnim žarom govori o svoji tretji , klasično lepem rumenem kupeju (Škoda 110 R Coupé, letnik 1974): »Opremil sem jo s širšimi zadnjimi pnevmatikami in šele kasneje so mi kolegi priznali, da so jo občudovali parkirano pred filharmonijo.«

Občudovanja vredno pa je bilo tudi obilje prostora v njej. Gospod Vladimir se spominja, kako so se z družino spravili vanjo in odšli na morje. »Še Poljaki, znani po tem, da so v avto spravili vse in še več, so v kampu z zanimanjem opazovali, kaj vse smo pripeljali s tem na videz majhnim avtom.«

Melodije užitkov

Kljub temu da je še danes zelo energičen voznik, 72-letni Vladimir poudarja, da vedno vozi preudarno, previdno in nadzorovano. S posebnim ponosom pove, da v več kot pol stoletja vozniškega staža ni povzročil niti ene nesreče, verjetno tudi zato, ker se načeloma vselej drži osnovnih cestnih pravil in predpisov. »Ampak počasna vožnja me preprosto preveč uspava in upade mi koncentracija.«

Koncentracija je tudi najpomembnejši razlog, da v avtu domala ne posluša resne glasbe, ki je sicer pomemben del njegovega življenja od ranega otroštva. »Raje si jo privoščim doma v miru, saj se moram na glasbo res osredotočiti, da jo lahko v celoti užijem.« Da zna v glasbi res uživati, ni dvoma. Ko v pomladnem jutru pred knjižnico v domačih Medvodah na ustno harmoniko zaigra slovensko ljudsko pesem, mi zvok vzame sapo. Bogat je, globok, večplasten, vsem znana pesem zazveni popolnoma drugače. Nisem edina, ki jo prevzame. Ljudje se na svoji poti po čtivo ustavljajo in prisluhnejo.

Čeprav se gospod Vladimir v zadnjih letih posveča predvsem ustni harmoniki in prirejanju skladb za ta inštrument, se je študijsko pravzaprav specializiral v violini. No, v resnici je multiinštrumentalist. Dajte mu struno in bo zaigral nanjo. Dajte mu tipko in šlo bo tudi to. Pa tudi pihniti bo znal v marsikateri inštrument tako, kot je treba. Poleg ustne harmonike in violine igra na klavir, harmoniko, mandolino, tenorski bendžo, blokflavto, celo bobnov se je že lotil, pa tudi baskitare se ni ustrašil. »Skupina, ki je igrala v baru, je potrebovala baskitarista. Pa sem izvohal rabljeno baskitaro in ojačevalnik ter v nekaj dneh naštudiral logiko tega inštrumenta.«

Glasba v genih

Ko je v družini glasba, tam tudi ostane. Očitno je to jezik, ki zna nagovoriti vse generacije. Vladimirjev ded je igral na orgle, oče, izšolani trobentač in harmonikar, pa je poučeval v glasbenih šolah in uril tudi mladega Vladimirja, ki spodbude pravzaprav niti ni potreboval. Vadil je tudi, ko igranja ni bilo na programu, sam od sebe je študiral skladbe. Kot sedemletni deček je tako na harmoniko zaigral Schuberta pred polno dvorano tisočih poslušalcev, pri trinajstih letih pa je brez treme, kot se spominja, za maršala Tita na Dedinju odigral izjemno zahtevno uverturo k Lahki konjenici Franza von Suppéja. Še kot najstnik je zvok orkestra reške opere obogatil z orgelskim zvokom ozvočene harmonike, potem pa kot violinist več kot 40 let igral v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija. Zato se prav nič ne začudim, ko mi pove, da se nad glasbo navdušujejo tudi vnuki.

Iz svojega novega vozila Škoda Octavia, ki je snažno, kot bi ga pravkar pripeljal iz avtosalona, potegne torbo. »Želim si, da bi širil znanje in ljubezen do ustne harmonike, zato sem pripravil poseben slovensko-angleški priročnik in ustanovil ansambel ustnih harmonik Sorarmonica. Njegovi člani smo skupaj prejeli veliko priznanj za dobro delo, pa tudi marsikje smo že koncertirali, po Evropi in tudi na Tajvanu,« s ponosom pove in mi roke napolni z njihovimi skupnimi in s svojimi solo zgoščenkami. Pozornost mi takoj pritegnejo ovitki - na njih so med drugim ženske s slik Rudija Španzla. »Radi imate ženske, kajne?« razmišljam na glas. Gospod Vladimir pa se malenkost skrivnostno namuzne, a zelo resno odgovori: »Ženska naj bi bila boginja. In ta je lahko le ena in edina.«

Tako edini so v njegovem življenju tudi avtomobili znamke Škoda. »Morda bi koga odvrnila tovarniška napaka, ki je pestila mojo prvo. Mene ni in ni mi žal. Zvestoba se mi je obrestovala. Nobena od kasnejših ni delala težav.« Z mehkobo se spominja belega avtomobila FAVORIT, s katerim so takoj po prevzemu šli z družino v Belgijo, in prvega vozila Octavia Combi, ki je imelo po njegovem mnenju popolno obliko. Pravzaprav o vseh svojih avtomobilih s krilato puščico govori s prisrčno naklonjenostjo: »Pri vsaki me je nekaj prepričalo, da nikoli nisem resneje razmišljal o drugi znamki.« Če je imel vsako v povprečju pet let in če je soditi po njegovi vitalnosti, potem bo aktualni, nadvse elegantni antracitni, ki ga med drugim navdušuje z majhno porabo na avtocesti, gotovo sledilo še nekaj avtomobilov Škoda. Bodo pa morale biti lepe, kajti gospod Vladimir je vendarle estet - tako na cesti kot tudi na glasbenih odrih.