Preprosto Janja

NASLOVNA FOTOGRAFIJA: Nodum Sports / Tobias Haller

Janja Garnbret je preprosto neverjetna, neverjetno motivirana, nečloveško lahkotna plezalka. Ima velike cilje, ki jih dosega z navidezno preprostostjo, a izjemno osredotočenostjo, hkrati pa ostaja preprosta, simpatična mladenka iz Slovenj Gradca.

Prav tam se je začel njen bliskoviti pohod do skoraj neštetih kolajn, šestih naslovov svetovne prvakinje, sedemindvajsetih zmag v svetovnem pokalu in zgodovinskega dosežka - zmage na vseh šestih balvanskih tekmah v eni sezoni. A ta neverjetna pot se ni začela v steni.

Kako lahko otrok pri sedmih letih ve, da želi plezati in samo plezati?

No, starši pravijo, da sem od nekdaj, daleč preden sem prvič zagledala plezalno steno, plezala po omarah, drevesih in vratih. Potem pa so pred štirinajstimi leti v Slovenj Gradcu postavili promocijsko plezalno steno. Preplezala sem jo v prvem poskusu. To so opazili v plezalnem klubu in starše spodbudili, da me vpišejo vanj. Od takrat nisem niti enkrat podvomila o tem, ali plezanje je zame. Zame je bilo vedno samo plezanje in od tega nisem odstopala. Nekaj časa sem sicer tudi plesala, trenirala atletiko in igrala tenis, ampak fokusirana sem bila na plezanje. Dobro se spomnim, da sem s treninga vedno odšla zadnja, če je bilo mogoče. Ko so vsi končali, ko je bil trening končan, sem jaz hotela še. Imela sem nenasitno željo po plezanju. In še vedno jo imam.

Verjetno si bila tudi na pravem mestu ob pravem času. Koroška je znana po izjemnih plezalcih, plezalska kultura je tam zelo razvita.

Res je, imamo zelo dobre plezalce. Ampak kot otrok jih nisem poznala. Je pa zagotovo pomagalo, da smo imeli na šoli možnost treningov in da je bil na Koroškem močan klub, v katerem sem zares spoznala vse lepote plezanja. Moj prvi trener Rok Šisernik je bil vrhunski plezalec in fizioterapevt. Ko je odšel v Ljubljano, eno leto nisem imela trenerja. Jasno pa je bilo, da hočem nadaljevati. Ker so starši delali v Gorenju, sem začela trenirati v Velenju, najprej z Matijo Rovšnikom in Damjanom Maherjem, nato pa z Gorazdom Hrenom. Zdaj sem že eno leto z Romanom Krajnikom in odlično se ujameva.

Pa si takoj na začetku videla, da si boljša od povprečja?

Ne. Nikoli se nisem pretirano primerjala z drugimi, sploh na začetku. Samo uživala sem v družbi in plezanju. Moja motivacija nikoli ni bila konkurenca, ampak želja po napredku. Vedno sem verjela, da sem lahko neomejeno močna in vzdržljiva ter da je premikanje lastnih meja vedno mogoče. Zato me tudi nikoli ni motiviral en sam rezultat. Plezanje je res noro razburljiv šport. Nikoli ne delaš povsem enakih gibov kot na primer pri atletiki. Smeri so vedno drugačne, vselej lahko poiščeš novo pot, nov način, kako bi lahko neko stvar preplezal do vrha.

Pa tudi sicer v življenju vedno iščeš nove možnosti?

Sem velika perfekcionistka. Ko sem bila mlajša, sem bila še bolj. Želela sem imeti vse urejeno. Vedela sem, da moram imeti za šolo vse narejeno, da lahko grem plezat. Da ne bi šla na trening ali tekmo, zame ni bilo sprejemljivo. Že od tretjega razreda sem ekstremno disciplinirana. In kot v življenju sem takšna tudi pri plezanju. Zato včasih nisem povsem zadovoljna, četudi zmagam, kadar ne odplezam najbolje ali naredim napako.

Si potem kot otrok sploh imela čas za igro z barbikami?

Ja, seveda. Zelo rada sem se igrala s prijatelji. Strašno rada imam družbo, sem komunikativna, vedno sem pomagala drugim, če sem le lahko. Ampak potem je plezanje postalo najvišja prioriteta, ki se ji je vse drugo podredilo. Plezanje mi preprosto pomeni preveč.

Nisi nikoli imela občutka, da kaj zamujaš?

Ne, nikoli! Še vedno sem imela prijatelje in ne bi mogla reči, da sem za plezanje kar koli žrtvovala, ker sem se z vsem zavedanjem in veseljem odločila zanj. Seveda sem se družila s prijatelji, hodila na zabave, a le če to ni vplivalo na moje plezanje. Hotela sem biti dobra, vedno boljša.

Si se za to morala tudi odrekati hrani, ki ti je ustrezala, šteti kalorije, spremljati svojo težo?

Ne, na srečo nikoli nisem imela težav z vzdrževanjem teže, vedno sem jedla vse. Kalorije me še zdaj ne zanimajo, to se mi je vedno zdela še ena nepotrebna stvar. Zakaj bi gledala, kaj jem, če se dobro počutim? Ne branim se nobene hrane in pri tem vedno sledim svojemu počutju. Res pa je, da je plezanje zelo povezano s težo. Ko v preteklih mesecih ni bilo tekem, sem pridobila nekaj kilogramov, kar je bilo predvsem posledica počasnejšega ritma in pomanjkanja adrenalina. Začel me je boleti prst, nisem mogla normalno trenirati in sem morala paziti. Ko nisi optimalen, pa se lahko poškoduješ. Se pa tudi hitreje poškoduješ, če si prelahek. Bistvo je v normalnosti, ravnovesju.

Ampak kako je moč najti motivacijo, ko osvojiš vse, kar je mogoče osvojiti?

Ker motivacijo iščem v sebi in ne v zmagah. Ne bi rada, da si me ljudje zapomnijo samo po medaljah. Te so seveda super, vesela sem vsake. Ampak rada bi, da si me zapomnijo po tem, kako uživam, kako sem z glavo in srcem v plezanju. Vem, da nikoli ne bom dosegla pravega rezultata, če se nimam fino. Nič ne gre na silo. Moram čutiti, da si res želim. Seveda pridejo dnevi, ko sem malo manj motivirana, me peče koža, sem utrujena. Ampak vedno znova to premagam. Vem namreč, da se mi bo obrestovalo, da se bom na koncu dneva dobro počutila, ker nisem popustila. Zadovoljstvo, ko greš čez sebe takrat, ko misliš, da ne boš zmogel, je posebno zmagoslavno. Če hočeš nekaj imeti, pač moraš vlagati v to in tudi tvegati. Hočem poskusiti in preizkusiti več, vedno novo. In motivacije mi res nikoli ne manjka, tudi zato, ker imam vedno zelo jasne cilje.

5

Oglejte si 5 fotografij

Delite galerijo

facebook

pinterest

twitter

FOTO: Ivana Krešić z Janjo Garnbret prek FaceTima in aplikacije Clos 

Cilj leta 2020, olimpijske igre, zate še edina neosvojena trdnjava, pa se je zamaknil.

Sezono sem začela z vsemi močmi, formo sem stopnjevala do karantene, potem pa je prišla negotovost. Vse tekme so bile odpovedane, izvedba olimpijskih iger pa je dolgo ostajala vprašljiva. Ta meglenost ciljev me je zelo zmotila, zato je tudi moja motivacija pravzaprav prvič v karieri zanihala. To se mi še ni zgodilo, take se nisem poznala. A na srečo so igre le prestavljene in res upam, da jih letos dočakam.

Kaj pravzaprav tak tekmovalni premor pomeni za vrhunskega športnika?

Čeprav sem normalno trenirala ves čas izolacije, mi je bilo zelo težko, ker je ritem ušel izpod nadzora. Ni bilo hitrega tempa, imela sem ogromno časa in nisem prav vedela, kaj naj z njim. Vedno sem tudi na slab dan znala biti optimistična, med izolacijo pa sem doživljala nihanje razpoloženja. Čudno je bilo. Neznansko pogrešam tekme, potovanja, plezalne prijatelje.

Kaj pa ti gre pri plezanju na živce?

Pri plezanju prav nič, ker vem, da najbolj napredujem prav na težkem treningu. Grem pa včasih na živce sama sebi. Od sebe pogosto pričakujem preveč in si tako ustvarim popolnoma nepotreben dodatni pritisk. Saj je dobro, da znaš objektivno pogledati nase, ampak pretirana samokritičnost te lahko včasih ovira. Pri tem mi je Roman (trener, op. a.) v res veliko pomoč. Odlično me pozna in natančno ve, kdaj je čas, da me umiri, in kdaj me mora malo bolj spodbuditi, da dam vse od sebe.

Kako pa sprejemaš neuspehe?

Sploh na začetku, ko sem začela tekmovati na mladinskih tekmah in potem v svetovnem pokalu, je bilo vse, kar ni bilo popolno, zame neuspeh. Takrat nisem poznala porazov, zato sem se s časom, ko se mi je kakšen zgodil, morala naučiti to prenašati in se iz tega učiti. Zdaj ne gledam več samo rezultata, ampak cel paket. Ko zmagam, pogledam, kaj bi lahko bilo boljše. Ko mi ne gre, denimo ko sem bila deveta v Chamonixu, razmišljam o tem, kaj se je dogajalo, da se lahko drugič rešim, ko bo situacija podobna. Nikakor pa me neuspeh ne pobije.

Za tako vrhunsko športnico je pravzaprav zelo nenavadno, da nimaš nikogar, ki bi ti pomagal izključno pri psihični pripravi.

Zaenkrat se mi zdi, da ga ne potrebujem. Morebitne težave sem v ključnih trenutkih vedno znala odmisliti, da sem lahko dala od sebe vse, kadar je bilo treba. Mi pa Roman res ogromno pomaga tudi pri psihološki pripravi. Da mi iztočnico za razmišljanje o sebi in s samoanalizo lahko napredujem tehnično in psihološko. Pomembno je, da tako dobro sodelujeva, da mu zaupam, on pa meni. Ni mi treba izreči niti besede, pa bo že vedel, v kakšnem stanju sem. Zato zna tudi vedno pravilno odreagirati. Poleg tega si takoj poveva, če naju kaj moti, in to takoj rešiva. Za nekatere zadeve potrebujeva tudi veliko časa. Zunanji opazovalci vidijo samo končni rezultat, ampak tudi jaz imam pri plezanju težave. Včasih so te prav neverjetne. Čez težke balvane sem recimo edina splezala do konca in zelo hitro. Za lažje pa sem potrebovala več časa ali pa jih sploh nisem preplezala.

FOTO: Ivana Krešić z Janjo Garnbret prek FaceTima in aplikacije Clos