Na obisku
V restavratorski delavnici Muzeja Škoda vračajo redkim primerkom vozil originalen videz in šarm.
Ko odprete vrata delavnice, vas vzdušje v njej takoj ponese desetletja nazaj v zgodovino. Pred leti je vsak, ki je bil količkaj spreten in je želel sam vzdrževati svoj avtomobil, lahko imel doma kar svojo lastno malo hobi delavnico. Prav takšno vzdušje vlada v restavratorski delavnici muzeja. Seveda pa ima ta delavnica opremo, o kakršni so lahko hobi mehaniki samo sanjali.
V obdelavi
Med vsem tem orodjem in posebnimi stroji stojijo prav posebni dragulji. Štirje zaposleni skrbijo za njihovo vzdrževanje in servis - za tiste, ki so razstavljeni, in tiste, ki so parkirani v skladišču. Seveda pa obnavljajo tudi primerke, ki šele prihajajo na ogled.
Med našim obiskom so v delavnici delali na treh modelih iz različnih obdobij. 1100 OHC iz leta 1950 je prvi od teh redkih primerkov. Karoserijo so pazljivo dvignili s šasije in zdaj stoji sama zase. Samo dva takšna modela so naredili brez strehe in ravno eden od njih čaka popolno prenovo pred relijem veteranov. Ne samo, da mora biti zunanjost obnovljena vrhunsko, avto mora biti tudi vozno v odlični kondiciji. Zato čaka površino karoserije resen poseg. Laminirana karoserija se namreč nekoliko premika na šasiji, kar je v vsem tem času ustvarilo nezaželjene razpoke. Restavratorji v delavnici seveda preverijo tudi delovanje menjalnika in motorja. Prestavljanje ni več najbolj gladko, zato bo treba obnoviti tudi notranjost menjalnika. In čez približno tri mesece bo avtomobil kot nov!
Prototipni Favorit je zapeljal s proizvodne linije skoraj 30 let nazaj - natančneje leta 1988. V delavnici stoji v svoji klasični barvi Agave, mojstri iz delavnice pa ga pripravljajo za obletnico. Avto je sicer v dobrem stanju, hkrati pa mora biti še popolnoma vozen. Zato so motor že uredili, toda zdaj čaka fante iz delavnice še delo z električno napeljavo.
Rapid iz leta 1937 pa je sedaj povsem obnovljen in vozen - ravno tako kot model 1100 OHC, ki je ravno tako v rdeči barvi. Ker niti eden od avtomobilov ni imel števca prevoženih kilometrov, ni mogoče natančno ugotoviti, koliko kilometrov imata za seboj. Vsekakor je po vseh teh letih prav Rapid v odličnem stanju, za povrh pa je dobil še nov blok motorja.
Triaža
Ko avtomobil pripelje v delavnico, si ga zaposleni ogledajo in ocenijo, katere od potrebnih posegov lahko naredijo sami in katere morajo prepustiti zunanjim specializiranim delavnicam. Sami lahko na primer popravijo vse kovinske dele na karoseriji, a se ne ukvarjajo z zahtevnim procesom barvanja, z obdelavo lesa ali s popravilom notranjih oblog. Pogosto uporabljajo lokalne arhive, kjer preučujejo tehnične risbe in opise vozil, pa tudi procese klasičnega vzdrževanja.
V restavratorski delavnici se trudijo uporabiti kar se da veliko originalnih delov. Če dela nimajo na zalogi, ga naredijo sami ali ga dajo narediti. Seveda pa imajo za kaj takega tudi primerno opremo in stroje. Na voljo imajo točkovni varilnik, manjši in večji valjalnik in stružnico, hkrati pa tudi stiskalnico za ležaje. Tako lahko obdelajo rabljen del, ga speskajo in potem pobarvajo.
Ljubezen
Vsak, ki je zaposlen v restavratorski delavnici, mora imeti predvsem pozitiven odnos do starodobnih avtomobilov. Delovnih procesov se lahko nauči vsak, toda tehnično znanje in spretnost seveda nista dovolj, če človek tega dela ne opravlja z ljubeznijo. Zato je večina restavratorjev pomagala v kakšni delavnici že od otroških let. Štirje so trenutno zaposleni v tem oddelku - poleg vodje delavnice in tajnice. In verjeli ali ne - vedno imajo polne roke dela.
JOSEF PETŘÍČEK, vodja restavratorske delavnice
»Izučil sem se za kleparja in kar 33 let delal pri Škodi. Začel sem na oddelku za pripravo vozil na transport, kjer je bilo treba na koncu vedno opraviti še nekaj drobnih kleparskih del brez poškodbe laka. Potem sem podobno delo priprave karoserije opravljal v ličarski delavnici. In ko sem izvedel za delo v restavratorski delavnici, sem se takoj prijavil. Od leta 2005 sem vodja delavnice. Moje najljubše delo tukaj ostaja obdelava kovine. Toda kot vsi moji kolegi moram poprijeti za vsako delo - od priprave avtomobila do popravila elektrike. Vsega sem se naučil kar tukaj, v delavnici, in to od starejših mojstrov, ki jih ni več z nami. Moje delo je tudi moj hobi doma. Tam imam namreč motocikle ČZ 175 iz leta 1939, ki sem ga podedoval in potem skozi leta tudi povsem obnovil, hkrati z vsemi dokumenti. In vožnja z njim je eno od mojih največjih zadovoljstev.«