Narejena za življenje

Velik prtljažnik je poln opreme, prostorna kabina pa brez težav omogoča tudi zasilni transport lažje poškodovanega pohodnika, smučarja, padalca, kolesarja ali čisto običajnega občana. »Zaradi takih vozil lažje dostopamo na zahteven teren. Vedno bolj so izpopolnjena in posledično varna. Ko gre za življenje, je treba voziti zbrano, se pa mudi. To pomeni, da ne gledamo za vsako prasko na podvozju, ampak poskušamo v danem trenutku iz avtomobila iztisniti maksimum. Ta avto ima res dober 4x4 pogon. Ko enkrat odkriješ te njegove zmogljivosti, mu seveda pokimaš, saj ti olajša marsikaj. Na nujni vožnji si z njim več upaš, saj veš, da so meje varnosti postavljene višje. In na nujni vožnji je varnost na prvem mestu."

Kako bi odraščali, če ne bi bilo nikogar, ki bi verjel v nas?

Andraž iz avtošole Šmarca je začel svojo službeno pot kot inštruktor in bil nato nekaj časa tudi ocenjevalec »Pa raje ljudi učim, ker jim na ta način pomagam do tega, da so na cesti samostojni. In na koncu, ko nekdo naredi izpit, sploh če je malo bolj neroden, je zadovoljstvo veliko večje.« 

Seveda ni vseeno, v kakšno delovno okolje je nekdo postavljen, in če je ta prostor utesnjen kot avtomobilska kabina, je to še toliko bolj pomembno. Tudi zato, ker jo deli z vrstami neznancev, sploh pa zato, ker se v tem majhnem prostoru deli in nabira znanje, ki bo mlado voznico ali voznika spremljalo vse življenje. Zakaj torej Scala, vprašam inštruktorja Andraža, ki ga Škoda spremlja tudi zasebno; je namreč zadovoljen lastnik modela Octavia. »Cenovno je relativno dostopna, veliko dobiš za ta denar in ni okvar. Tudi kandidati radi vozijo na teh avtih.« Pomembno je namreč, da se v avtomobilu, s katerim poosameznik nabira svoje prve vozniške izkušnje, dobro počuti - da je pregleden, enostaven in varen.   

Kako bi premagovali ovire, če ne bi bilo nikogar, ki bi nam podal roko?

"Drži, nemalokrat moramo veliko tvegati, da pomagamo in rešimo življenje. A to je del tega klica, ki ga začutiš že v otroških letih. Biti gasilec si želiš že kot otrok," pripoveduje poveljnik sevniških gasilcev Gašper Janežič. Nasmejanemu poveljniku se obraz spremeni, ko ga povprašamo o intervenciji, ki je na njem in v njem pustila največji pečat. "Nesreča na Savi. Vzela je 13 življenj. Samo eno osebo smo pravočasno uspeli iztrgati iz vrtincev reke." Nesreča pri hidroelektrarni Blanca še danes velja za eno najhujših nesreč na celinskih vodah Slovenije in Evrope.   

Gašper pove, da je sevniško območje precej zahtevno za reševanje, saj mesto leži ob bregovih Save, nad njim pa se bohotijo strma, gozdnata in skalnata pobočja. "Kadar moramo ven, gremo z vso tehniko slej ali prej strmo navkreber. Zato potrebujemo vozila, ki zmorejo plezati v vsakem vremenu. Vse pogostejše ujme in visoke vode reke Save so tudi izziv." Poveljnik pokaže na Kodiaq in pojasni, da je bila Škoda logična izbira. "Več kot desetletje je ta znamka pri nas v vlogi poveljniškega vozila. Z modelom Škoda Octavia Combi 4x4  smo bili zelo zadovoljni. Bila je zelo zanesljiva, v desetih letih nas nikoli ni pustila na cedilu in izkazala se je kot izjemno trpežno ter udobno vozilo, s katerim smo varno prišli praktično kamorkoli na intervenciji in pri običajni gasilski logistiki. Kodiaq je bil zato logična izbira. Z njim smo naredili še korak naprej, saj imamo tako zdaj še prostornejši avto, ki je bolj oddaljen od tal in ima še zmogljivejši, a hkrati povsem nezahteven štirikolesni pogon z odlično delujočim programom terenske vožnje." 

Še posebej pa Gašper Janežič izpostavlja preverjeni dvolitrski dizelski motor, ki da odlično sodeluje z odzivnim štirikolesnim pogonom, kar se še posebej pozna pri vleki gasilskega čolna za reševanje ali kake druge težje opreme na prikolici. "Kodiaq ima dovolj navora in je prilagojen vleki, kar se vidi v stabilnosti avtomobila in prikolice. Bistveno razliko v primerjavi z drugimi avtomobili, ki jih imamo, opazimo pri izvleku čolna iz Save. S tem avtom je to tako lahkotno opravilo, da sploh nimam besed, tako dobro je." Je torej Kodiaq prava izbira za gasilsko službo? "To je avto, ki bi ga priporočil vsaki gasilski enoti!"

Kako bi živeli, če ne bi bilo ničesar, kar bi nam z drobnimi iskrami grelo srce? Ljubezenska zgodba številka 1.

Ljubkovalno ji pravi Julija, vanjo pa se je dobesedno zaljubil na prvi pogled: 26-letni Peter Vojaković ni Romeo, a z vsem srcem ljubi svojo 54-letno avtomobilsko muzo. Škoda 1000 MB iz očetove garaže je namreč Petru ostala v spominu, iskal jo je, našel dobro ohranjen primerek iz leta 1968 - in ga leta 2016 tudi kupil.  Peter pravi, da se mu med vožnjo »kar sam od sebe nariše nasmeh na obraz«, hkrati pa priznava, da ju čaka še nekaj obnove. »Nedvomno se bom potrudil, da bova ostala skupaj," zatrdi in hudomušno pripomni, da je večna ljubezen pri takšni razliki v letih vendarle vsaj malo pogojena tudi z dobrim avtoličarjem in prihranki.

Kako bi živeli, če ne bi bilo ničesar, kar bi nam z drobnimi iskrami grelo srce? Ljubezenska zgodba številka 2.

Obstajajo družine, ki veliko hodijo v hribe, in obstajajo družine, ki hodijo v hribe vedno in brez izjeme. Nenna, Tomas, Bor in medvedek Kodi so člani takšne družine. Družine Laznik. Tomas in Nenna sta se v hribih - natančneje, na Viševniku - celo spoznala in že to, da registrsko oznako njunega avtomobila krasi napis PO HRIBIH, pove veliko o načinu življenja teh energičnih Novomeščanov in njihovega medvedka. Za hribe živijo, po avtomobilski plati pa so v celoti predani znamki Škoda. 

Kodiaq je že njihova tretja Škoda. Medtem ko sta kemik Tomas in njegova Octavia skupaj prevozila večji del Evrope, je Superb, ki jo je zamenjal, še danes tisti, ki mu je zaupana vloga druge družinske kočije. Kodiaq pa je prišel v družinsko garažo ravno zato, da se z njim lahko pripeljejo tudi na kakšno izhodišče za zanimivo turo, do katerega ne pelje ravno najlepša pot.

»Komaj smo ga čakali, možu so se tedni zdeli kot meseci, tudi pot v službo je spremenil in se vozil skozi mesto, mimo salona, da je dnevno preverjal, če je avto že prispel. In je, po dveh mesecih ga je zagledal, vsega polepljenga, ampak bil je naš in hodili smo ga gledat tja na parkirišče avtohiše, čakat dan, ko bo pripravljen za predajo. In vzeli smo ga za svojega, veliko bolj, kot lahko vzameš kos hladne kovine, gume in elektronike,« se spominja Nenna.