Odkrito o “nadlogah” na cesti
Iz prve roke o defektih, moških, slovenski vozniški kulturi, pa tudi o lepši strani kolesa: o šminki, otrocih, hujšanju in vetru v laseh.
»Še pred nekaj leti so bile kolesarke na cesti bolj izjema kot pravilo, danes pa nas je vedno več, in to je dejstvo. Povezujemo se v skupine in kolesarimo skupaj. Tako postaja kolesarjenje tudi oblika druženja, kar je pri moških že precej uveljavljena navada v obliki kolesarskih rund,« pripoveduje dr. Marjetka Conradi, ki pozna ves slovenski kolesarski svet, še posebej ženski. Conradijeva je namreč ustanoviteljica kolesarskega društva Slovenske Specialkarke, katerega število članic raste iz tedna v teden. Trenutno že skoraj sto žensk skupaj kolesari na cestnih dirkalnih kolesih, po domače specialkah, kar je za tako specifično kolo izjemen podatek. Štajerka, ki živi v Ljubljani, sicer doktorica fizike, je mlada mamica, ki vsako minuto prostega časa preživi na kolesu, nekoč pa je resno kolesarila tudi za profesionalno žensko ekipo. Kot pravi guru ženskega kolesarjenja pri nas že nekaj let za revijo Polet piše članke, rezervirane za kolesarke, ki se dotikajo tudi tem, s katerimi se moški na kolesu zlepa ne sreča. Omenimo le nekaj zgovornih naslovov: Tudi kolesarke se ličimo, Kolesarjenje med nosečnostjo, Kolesarjenje brez spodnjic …
Brez hlačk? Točno tako.
»Čeprav je najpomembnejše, da se med kolesarjenjem počutimo udobno, si kolesarke vendarle želimo tudi to, da bi bile dobro videti. Ženska narava, pač. Da se spodnjice pod kolesarskimi hlačami ne nosijo, smo se že naučile, pa vendar me še vedno vsakič znova preseneti, da nekatere trmasto vztrajajo pri tem! Naj še enkrat poudarim: to ni pomembno le z estetskega vidika, ampak tudi z zdravstvenega. Če imate pod kolesarskimi hlačami oblečene spodnjice, se pojavi neprijetno drgnjenje, kar lahko vodi do nastanka odrgnin in kožnih vnetij. Poleg tega spodnjice onemogočajo pravilno delovanje podloge v kolesarskih hlačah. Ta je narejena tako, da poleg oblazinjenja oddaja vlago ter preprečuje razvoj bakterij in nas tako varuje pred okužbami,« je odločna dr. Conradijeva, ki glede lepote na kolesu doda: »Prav je, da poudarimo, da smo tudi na kolesu ženske! Pred kratkim sem se naučila, kako lično je videti, če tudi med kolesarjenjem uporabljamo make up. Z izbiro športne kozmetike bodo vaše trepalnice lahkotno plapolale tudi v najbolj peklenskih razmerah, tako da se boste tudi po stotih prevoženih kilometrih lahko samozavestno in prešerno nasmehnile mimovozečemu kolesarju. Potem so tukaj še nalakirani nohti bodisi v barvah vašega dresa bodisi preprosto v vaši najljubši barvi.«
A čelada vse uniči, mar ne? Tako vsaj meni marsikatera dama. »Čelada je nujna in ne, v njej nismo videti kot vesoljke! Proizvajalci so že zdavnaj začeli delati ženske čelade, ki so seveda veliko lepše od moških,« v smehu odgovori Conradijeva. Proizvajalci na žensko dušo pihajo tudi z oprijetimi dresi in majicami ter vse bolj tudi z najpomembnejšim - izdelavo koles s specifikam ženskega telesa prilagojeno geometrijo.
Sedmo čudo
Marjetka Conradi ugotavlja, da se je skupaj s porastom ženskega kolesarjenja spremenil tudi odnos kolesarjev do kolesark. »Če so nas sprva gledali kot sedmo čudo in na nek način obsojali ter pošiljali za štedilnik, ker se mešamo v »njihov« šport in delamo gnečo na cestah, nas sedaj, ko so vendarle dojeli in sprejeli, da mislimo resno, spodbujajo. In tudi kolesarijo radi z nami. Pa še prav fino se jim zdi. Ženska družba na kolesu je sicer malce drugačna od moške, včasih nas morajo počakati na klancu, pa vendar smo na kolesu lepše od fantov, kar daje poseben čar takšnemu kolesarjenju (smeh). Po drugi strani pa, če kolesarite s partnerjem, je to prijetno koristen skupen hobi. Ker kolesarji na kolesu preživimo kar precejšnji odstotek svojega prostega časa, vam bo takšno skupno preživljanje uric prihranilo prenekatero minuto slabe volje. Usklajevanje z otroci je v tem primeru sicer malce težje, ampak vse je stvar dogovora, še posebej, če sta v družini kolesarja oba, ki razumeta potrebo po kolesarjenju.«
Mateja iz Želimelj, mati dveh otrok, si je prvo specialko kupila za 40. rojstni dan. »S svojim zadovoljstvom sem za kolesarjenje takoj navdušila še partnerja in prijatelje, s katerimi gremo pogosto nakšen kak izlet. Glede na to, da mi kolo zelo veliko pomeni, vsak prosti trenutek izkoristim za kak krog. No ja, posledično se je izboljšala tudi moja forma, in da lahko imam veter v laseh, si je moj partner, da bi mi lažje sledil, letos omislil e-kolo oziroma hibridno specialko. Tako se lahko sedaj brez problema skupaj odpeljeva v kakšen klanček ali samo nekam na kavo.«
Motivi
»Največ žensk se odloča za rekreativno kolesarjenje po 20. letu. Veliko se jih odloči za kolo, ker kolesari njihov partner, nekaj jih je prepričala najboljša prijateljica, nekaj pa je takšnih, ki so preprosto pripravljene poizkusiti kaj novega,« ocenjuje Conradijeva. Pa še en motiv je precej pogost. Teja Hauptman iz Domžal, mati dveh osnovnošolcev, je denimo začela kolesariti predvsem zato, ker je mislila, da bo tako hitreje shujšala. Pa se je zgodilo ravno obratno. Na začetku je tehtnica kazala še več, ker je pridobila mišice, ki so pač težje od »maščob«. Kratkoročno se s pomočjo kolesarjenja pač ne da shujšati, na daljši rok pa precej. Teja pravi, da je v treh sezonah shujšala deset kilogramov. Ogromno je kolesarila in pazila, kaj je jedla. Lačna pa ni bila nikoli. Utrujena dostikrat, vendar nikoli lačna. Šlo je zelo počasi, kilogrami so se topili po gramih, vendar je že po nekaj vožnjah pozabila na hujšanje, ker jo je kolesarjenje povsem prevzelo. Kolo ni postalo njena shujševalna naprava, ampak sredstvo za doseganje najboljšega počutja.
Nočna mora
»Nočna mora žensk na kolesu so okvare in snemanje zadnjega kolesa. Sama sem se odločila, da se za menjavo zračnice »izšolam« kar doma. Vse z namenom, da bi se na kolesu počutila malo bolj suvereno, saj sem kot čista začetnica imela že obilico drugih problemov s kolesom in na kolesu. S kolesa sem tako snela sprednje kolo - zadnjega si seveda nisem upala, saj takrat nisem bila prepričana, če bi ga sploh znala vstaviti nazaj -, spustila zrak iz brezhibne zračnice, zavihala rokave ter se lotila dela. Sam postopek se mi je zdel precej logičen, izvedba pa za prvič malce komplicirana. O tem, koliko časa sem prvič porabila za vse skupaj, ne bomo izgubljali besed. Pomembno je le, da se mi je domači preizkus obrestoval in pripomogel k moji samozavesti na kolesu,« se spominja Marjetka Conradi, ki med težavami, s katerimi se kolesarke ne ukvarjajo s prevelikim navdušenjem, omenja tudi prevoz kolesa z avtomobilom.
Po eni strani namreč kolesa nerade razstavljajo, da bi jih tako spravile v notranjost vozila, po drugi pa so za manjše in šibkejše kolesarke tudi strešni nosilci nepraktični. Kolo namreč težje dvignejo na streho, še posebej, če gre za gorska ali treking kolesa, ki so občutno težja od specialk. Da e-koles, ki jih je vse več, sploh ne omenjamo.
Za ženske najpriročnejša rešitev so prtljažni nosilci, ki se montirajo na kljuko avtomobila. Njihova uporaba je tako enostavno kot uporaba strešnih nosilcev, le da gre vse skupaj hitreje in ženskemu telesu prijazneje. Poleg tega je tudi vožnja s takimi nosilci lahko hitrejša in tišja, poraba goriva pa je manjša. Na kaj pa je vendarle treba paziti in kako enostavno montirati kolesa tudi na strešne nosilce? Preverite v videu spodaj - iz ženske perspektive!
In kako je s prevozom koles v prtljažniku? Idealna je kombinacija vreče za kolo in sistema posamično odstranljivih sedežev VarioFlex, kakršno ponuja denimo Škodin SUV model Karoq. Kako preprosto je to, si lahko ogledate v videu spodaj.
Kolesarke v vlogi matere
»Kolesarke matere si seveda nadvse želimo prenesti ljubezen do kolesarjenja tudi na svoje otroke. Učimo jih varnega kolesarjenja in čakamo dne, ko nas bo otrok prehitel v prvi klanec. Takrat bomo vedele, da je naše delo končano in dobro opravljeno. Rojena bo nova kolesarka oziroma kolesar,« je poetična Conradijeva. In kako je kolesariti z otroki? Špela Volčjak iz Škofje Loke ima tri hčerkice, najstarejša hodi v tretji razred. »Vsi v družini kolesarimo. Z mlajšima dvojčicama kolesarimo zaenkrat še po Sorškem polju, ki ga imamo tik za hišo, kjer so lepe asfaltirane ceste povsem brez avtomobilov, ker dolgih razdalj še ne zmoreta. Na cesto jih tudi še ne upam peljati, ker še ne obvladata najbolje vožnje naravnost. Z možem pa greva tudi kam dlje. Starejša hči bo ravno te dni dobila novo kolo, tako da bo šla lahko tudi ona že z nama. Da imava tri kolesarke, za naju ne predstavlja nobene ovire, ker nama je to v veselje. Za prevoz treh otroških koles sva sicer morala kupiti nosilce za na kljuko.«
Ko se družina odpravi na skupno kolesarjenje, mora dobro poznati pot oziroma traso. Da jo bodo brez večjih težav sposobni vsi prekolesariti do cilja in da bo tako kolesarski izlet vsem v užitek, se je treba pri izbiri prilagoditi najšibkejšemu členu. Nujno pa je obvladati vsaj osnove popravila kolesa, kot je na primer menjava zračnice. Pa naj ne bo to nekaj, kar bi ženska prepustila moškemu. Prav je, da to obvladata oba. S sabo je tako nujno imeti mini orodje za hitra popravila, rezervno zračnico, dve montirki za lažjo demontažo plašča in mini tlačilko. Tu je še posebej treba biti pozoren na dejstvo, da vsi v družini ne vozijo kolesa z enako dimenzijo plaščev! Potrebujete rezervno zračnico tako za otrokovo kolo z 20-colskimi obročniki kot za očetovo z 28-colskimi pnevmatikami.
Da bi mama kolesarka začela kolesariti, pa seveda ni treba čakati na prve otroške kolesarske podvige. Špela Javornik, novinarka in skupaj z možem navdušena kolesarka, ki jo je doletela rizična nosečnost, je morala kolo parkirati za kar 10 mesecev. »Na kolo sem zopet sedla 6 tednov po porodu. Prvič sem na ravnini prekolesarila 40 kilometrov v moževem zavetrju in predvsem pridobivala na občutku za vrtenje pedal, kar počnem tudi tri mesece po porodu. Do sedaj mi je uspelo s kolesom ubežati štirikrat, kar mi brez razumevajočega moža in starih staršev niti približno ne bi uspelo.« Z obilico organizacije, ki zahteva še več dobre volje, so tudi kolesarski pobegi na Krasu in Obali nekaj tednov po porodu povsem uresničljivi. »Seveda je treba pred kolesarjenjem otroka podojiti, prav tako takoj po turi. Otroka vmes ali pustiva v varstvu ali pa greva na kolo izmenjaje, tako da eden kolesari, drugi medtem vozička, potem pa se izmenjava. Vezi so po porodu še vedno »ohlapne«, medenični obroč je še vedno nestabilen, zato ne pretiravam ne v intenzivnosti ne v količini treninga. Za vse bo še čas. Nenazadnje je utrujenost zaradi neprespanosti velika, na cesti pa moraš biti v prvi vrsti predvsem zbran, da lahko sebi in drugim zagotoviš varno kolesarjenje«.
Varnost vedno na prvem mestu
»Čeprav nerada, moram omeniti, da z naraščanjem števila kolesark in kolesarjev na cesti narašča tudi število do kolesarjev nestrpnih voznikov avtomobilov. To je na žalost dejstvo, ki ga je treba vzeti v zakup in ga ozavestiti. Zavedati se moramo, da smo na cesti šibkejši člen. To pomeni, da je včasih pametno zmanjšati hitrost, čeprav imamo prednost pred avtomobili, pri zavijanju pa je bolje dvakrat preveriti, ali je res varno. Na srečo statistični podatki kažejo, da je število kolesarskih nesreč še vedno majhno in nikakor ne preseže pozitivnih učinkov, ki jih sicer prinaša kolesarjenje. Največ bomo torej za svojo varnost naredile kar same z dovolj previdnosti, upoštevanjem cestno prometnih predpisov in izbiro manj prometnih cest,« poziva kolesarke Marjetka Conradi.
Conradijeva se v službo ne vozi s kolesom. Tudi druge ženske se kolesarjenju marsikdaj izognejo - pogosto tudi zato, ker jih je strah, da si bodo uničile pričesko, se prepotile, umazale … Nič pa ne ustavi oblikovalke Petre iz Medvod, ki samo do službe in nazaj domov v enem letu prekolesari okoli pet tisoč kilometrov!
»Na delo kolesarim kar 22 kilometrov v eno smer. Ob prostem času pa kolesarim bolj redko. Prijateljice in sodelavci pravijo, da sem čudna. Ne prepotim se, ker ne vozim prehitro. Ko pridem v službo, se umijem in osvežim z osvežilnimi robčki, čelado imam na delovni mizi, da je nikoli ne pozabim, kolo je varno zaklenjeno v kolesarnici. Čelado nosim vedno, ker se ne bojim za frizuro. Itak bi jo na tako dolgi poti veter uničil.«
»Zanimivo se mi zdi, da ne na specialko ne na gorsko kolo nikoli, res nikoli ne grem brez čelade. V službo pa vedno brez!« je sama nad sabo osupla Teja Hauptman. »In veste, koliko več možnosti za nesrečo je na poti v službo in nazaj kot pa na Vršič in nazaj? Ne vem, zakaj to počnem. Zaradi frizure ne, ker jo veter itak po svoje počeše. Verjetno zato, ker sem še iz »stare šole«, ki misli, da na mestnem kolesu čelada pač ni potrebna. Ne ljubi se mi misliti še nanjo, kam jo bom dala, ko bom kolo zaklenila, jo bom vedno pozabljala v službi … Ampak po tem članku obljubim, da jo bom začela nositi!«
Ste vedeli, da je Škoda, ena najstarejših avtomobilskih blagovnih znamk, zrasla iz kolesarske delavnice? Ker zase nikakor nista mogla kupiti primernega kolesa, sta se leta 1895 namreč ustanovitelja Vaclav Laurin in Vaclav Klement odločila, da bosta kolesa pač izdelovala sama. In nekaj let kasneje se je rodil njun prvi avtomobil, Voiturette A. Danes Škoda poleg cele palete koles (na fotografiji zgoraj je žensko mestno kolo iz aktualne ponudbe) in kolesarskih pripomočkov proizvaja avtomobile, ki so kot nalašč za vse z aktivnim življenjskim slogom: so praktični, prostorni in varni. Kolesarji poleg praktičnih rešitev, kot je sistem posamično pomičnih in odstranljivih sedežev VarioFlex (na voljo je pri modelu Karoq, več informacij tukaj), cenijo tudi odlično povezljivost in vsebine, povezane s kolesarjenjem, ki so na voljo na Škodinem portalu WeLoveCycling. Več o tem v videu spodaj.