Preden sem parkirala ob njunem Kodiaqu, sem pričakovala dva mlada človeka, ki imata pač rada pse in sta svojo ljubezen do njih preobrazila v hotel Pasja hiša ter vzrejo švicarskih belih ovčarskih psov. A že po nekaj korakih, ki smo jih z njunimi tremi psi navsezgodaj ubrali po obmorskih poteh, mi je bilo jasno, da sta Katja Vogrinec in Primož Podgoršek veliko več kot to.
Zlahka bi jima pripisala kakšno desetletje starosti več. Takšne potrpežljivosti, preudarnosti in odločnosti sem bolj vajena pri tistih, ki so stari vsaj štirideset let. Ogledalo teh vrlin so tudi njuni psi: Alfa, Quant in drobcena Lilu, pa tudi Bela, ki je ostala doma. Umirjeno so me povohali in se vrnili k lastnikoma. Niso se motali med nogami in nemudoma so upoštevali vsak ukaz. Tak red je bil zame, mamo dveh otrok, ki sem ju malo prej ob vsesplošnem kaosu odložila v vrtcu in šoli, v tistem jutru prav blagodejen.
Kužki so življenje
Čeprav Katja in Primož otrok še nimata (kljub vsemu imata šele 25 oziroma 28 let), ju brez težav vidim v starševski vlogi. Skrb za psa zahteva odgovornost, požrtvovalnost in je včasih zelo naporna. Med našim pogovorom neprestano vznikajo primerjave med vzgojo psov in otrok, saj sta obe pestra kombinacija nežnosti in odločnosti. A Primož vendarle poudari: »Kužki so neločljiv del najine skupnosti, ljubezen do njih je najino poslanstvo, a nikoli jih nisva obravnavala kot otroke. Prilagajajo se najinemu načinu življenja, in če jih kdaj ne moreva vzeti s seboj, pač počakajo doma.« A kolikor izluščim iz Katjinega in Primoževega pripovedovanja, je priložnosti, ko bi jih pustila same, bolj za vzorec. »Preprosto jih hočeva imeti ob sebi. Seveda se zgodi, da greva kdaj kam sama, rada greva v kino ali v dobro restavracijo, ampak vedno nama manjkajo,« čuteče pove Katja.
Oba govorita tako nežno, da jima ob hreščečih zvokih hoje mikrofon neprestano tiščim pod nos. Upoštevata fotografa in potrpežljivo ponavljata že stoto različico istega motiva. A ta umirjenost in spoštovanje ne izvirata iz treme, ampak iz osupljive zrelosti. Kot sta se kmalu potem, ko sta se spoznala, Katja in Primož premišljeno lotila vzgoje svojega prvega psa, Bele, tako sta tudi nadaljevala. »Nikoli nisva zares stremela k temu, da bi iz Pasje hiše naredila posel. Vedela sva le, da se želiva vzreje in varstva psov lotiti strokovno. Najin prvi cilj je bil in še vedno ostaja, da za vse kužke poskrbiva kot za svoje in na njihov račun nikoli ne sklepava kompromisov, « se Primož spominja skupnega podviga izpred nekaj let. Kot številne uspešne ideje je tudi ta vzniknila iz lastne potrebe: Katja in Primož sta želela na daljše potovanje, večina hotelov pa je takrat ponujala le bivanje v zunanjih boksih.
Kultiviran pasji cirkus
Po enem samem letu poznanstva sta tako v skupno hišo sprejela prvega psa, stranko, kot rada rečeta. Pred tem - in ta postopek velja še danes, ko je Pasja hiša vselej polna pasjega življa - sta se seznanila z lastnikom in kužkom. »Spoznati želiva značaj kužka in presoditi, ali bi bilo bivanje stran od doma zanj preveč stresno, hkrati pa želiva s predstavitvijo svojega koncepta lastnika pomiriti. Ujeti se moramo in si zaupati. Podobno kot starši, ki v vrtcu težko zapustijo jokajoče otroke, se počutijo tudi lastniki psov. Zanje je koristno videti, da bo kuža živel z nami v bivalnem prostoru, da bo šel nekajkrat na dan na sprehod in da ga bomo močno umsko spodbujali, tudi če pride v varstvo samo čez dan. Če je zaposlen, ne zganja traparij.« Kako znana je ta ugotovitev tudi staršem …
No, v Pasji hiši je zadnje tedne še živahneje kot sicer. Poleg rednega ukvarjanja s psi - trenirajo poslušnost in sledenje ter se učijo trikov pasjega športa IPO - Katja in Primož vzrejata že peto leglo švicarskih belih ovčarskih psov, ki bodo kmalu zreli za pot k novim lastnikom v Slovenijo, Francijo, Nemčijo in Švico. Tudi z njimi sta se vzreditelja srečala, še preden so se skotile drobne kepice. »Za svoja legal si želiva le odgovornih lastnikov. Želja po ljubkem pasjem mladičku pride hipno in je nabita s čustvi, najina naloga pa je, da ta čustva spraviva v realen okvir. Lastnik kužka mora vedeti, da bo mladič zrasel in bo v prihodnjih desetih ali petnajstih letih potreboval veliko časa, ljubezni, oskrbe in druženja,« z vso resnostjo pove Katja. Minule tedne je skupaj s Primožem v veliki meri posvetila novim članom rodovniške pasje družine.
»Rodovnik sam po sebi ne pove dovolj o mladičku,« je resen tudi Primož. »Vzreditelji se med seboj zelo razlikujemo, nekateri opravijo le najosnovnejše. Midva želiva novim lastnikom dati čim bolj celovito zdravstveno sliko kužka, zato opraviva tudi preglede zdravstvenih kazalnikov, ki niso obvezni, so pa bistvenega pomena za kvaliteto življenja in zdravstveno stanje mladička.«
Če bi obstajale bonitetne ocene za vzreditelje, bi Katja in Primož brez dvoma dosegla najvišjo, in to ne le zaradi doslednosti pri zdravju, ampak zaradi izjemnega pristopa pri vzgoji. Katja angažirano razloži: »Prvih petnajst tednov so kužki zelo dovzetni za zunanje dejavnike. Moramo jih čim bolj socializirati za življenje s človekom. In prav to delo ali pomanjkanje tega je druga bistvena razlika med vzreditelji.«
Laično, predvsem pa zelo napačno si predstavljam, da kakovostna vzgoja psa pomeni le božanje, hranjenje in občasen sprehod. Presenečena sem, da Katja in Primož že od prvega dne pri mladičkih z različnimi aktivnostmi spodbujata tvorbo nevroloških povezav, jih izpostavljata različnim dražljajem, ljudem in krajem. Povsem osupla pa sem, da jih vsak dan naložita v psom prilagojenega in k sreči dovolj prostornega Kodiaqa ter odpeljeta nekam drugam: na Bled, v Ljubljano, na železniško postajo, kjer je veliko hrupa in ljudi. »Vedno smo atrakcija,« se zasmeji Primož.
Tudi na nedavni poti, ko sta se s svojim pol leta starim Kodiaqom odpeljala v enajst evropskih držav, so ju spremljali vsi štirje njuni »posrečenci«. Na tritedenskem #Eutripu sta z njimi obiskala prijatelje in lastnike psov iz njunih legel.
Poslušati in slišati
»Ena stvar je jasna: perfekcionista sta,« nepremišljeno rečem, a to moje opažanje oba enoglasno in brez zamere potrdita. »Ampak večino časa nama gre dobro,« doda Katja. »Se kar dogovoriva, si razdeliva naloge, pa je. Primož ima več stika s strankami, dom pa je bolj moja domena. Jaz pač edina znam dovolj dobro spraviti hišo v red,« navihano zaključi, Primož pa samo pokima. No, Katja je vse prej kot le gospodinja, vzrediteljica in upraviteljica Pasje hiše. Del svojega dneva preživi kot fotografinja in še vedno rada zaigra kakšen niz tenisa, ki ga je trenirala kar petnajst let. Primoža v igri seveda vedno premaga, a nobeden od njiju očitno ne čuti potrebe, da bi merila moči - ne v tenisu in ne v življenju.
»Oba sva vajena poslušati mnenje drugega, tudi če se ne strinjava. Potem premisliva in poskušava sprejeti vsaj kak delček drugačnega mnenja. Neprijetnih situacij ne pogrevava, ampak se iz njih raje učiva, da bova naslednjič znala bolje ravnati. Partnerstvo je pač prilagajanje, ponižnost je bistvena, vse drugo pride samo od sebe,« modro povzame Primož, ki svojo ponižnost in hvaležnost vadi tudi s prostovoljstvom v Slovenskem društvu za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke. S Quantom obiskujeta domove za ostarele, bolnišnice, rehabilitacijski center Soča, osnovne šole in vrtce ter tako poskušata prižgati iskrice veselja pri tistih, ki se učijo življenja ali se bojujejo zanj.
Tako - skoraj filozofsko - se konča naš sprehod. Katja in Primož ubrano pokličeta vse štirinožce, le Alfa milo zacvili, ko jo zapreta v boks v prtljažniku avtomobila. Takoj jo razumeta. Spet jo izpustita in ji dovolita, da odteče še en krog. »Treba je biti potrpežljiv. Če se kuža slabo počuti, bolj kriviva sebe, ker se zavedava, da je lahko sproščen le, če sva sproščena midva,« ljubeče pojasni Katja.
Na Kodiaqov vozniški sedež brez dogovarjanja sede Primož, Katja pa mi z mešanico spoštovanja in ljubezni, ki ju čuti do njega, pove, da mu rada prepusti volan: »Ker tako zelo uživa v vožnji.« Takrat spoznam, zakaj lahko živita in delata tako složno.
