Smernik, smerni kazalec, smerokaz, žmigavec ... Veliko je imen za to silno preprosto reč, ki je nekaterim udeležencem v prometu še danes ne uspe razumeti.
Prvi avtomobili niso imeli smernikov. Namesto tega so vozniki iz avtomobila pomolili roko in mahali. Na Češkoslovaškem je smernike izumil Jan Hanuš iz Olomuca, ki je leta 1922 patentiral puščico z usnjenim naramnikom za kolesarje. Leta 1929 je imel model L&K Škoda 110 eno elektromagnetno puščico, ki jo je voznik nadziral s stikalom na armaturni plošči.
Nekaj let pozneje je liziko s puščico zamenjal sistem dveh elektromagnetnih krilc ali ušesc, ki sta izskočili iz stebrička vsako na svoji strani avtomobila. Za starejša vozila L&K je bila ta rešitev na voljo kot dodatek. Češkoslovaška je uporabo smernikov uzakonila leta 1939.
Naslednja stopnja je bil sistem električnih luči z oranžnim steklom. Najprej so bile ločene od žarometov. Upravljale so se z vzvodom na levi strani volana.
Pri modelu Škoda 1000 MB, prvem z motorjem zadaj, so smerniki še vedno ostajali ločeni od žarometov, zadaj pa so postali del zadnjih luči. Upravljali so se z ročico na volanu, oblikovano kot plavut, s pritiskom nanjo pa se je aktivirala troblja.
Serija 105/120 je bila prva, ki je imela smernike postavljene ob glavnih lučeh, še vedno pa niso bili integrirani. Poleg tega so ti modeli Škoda na sprednjih blatnikih imeli majhno oranžno lučko.
Favorit je bil prvi model, ki je imel smernike integrirane v žaromete in pokrite z enotnim steklom.
Mali smerniki na sprednjih blatnikih se niso dolgo obdržali. Danes so se preselili na vzvratna ogledala. Na levi ročici je pritisk za trobljenje zamenjala funkcija tempomata.
Današnji sodobni smerniki, kakršni so ti na modelu Kodiaq, so popolnoma zliti z žarometi in zadnjimi lučmi. Pri najnaprednejših LED-lučeh so vse žarnice narejene izključno iz LED-diod.
