Včasih so znali
Dogovorjeni smo bili v trgovskem centru na ljubljanskem Rudniku, ker je moral lastnik tega našega avtomobila še po neke reči v trgovino. Z avtom ni bilo težav, hitro sva se našla. Lepo je sijal na parkirišču, ves srebrn, svetal in lep … Ne vem, kako je z vami, ampak vsakič, ko zagledam kakšno takšno klasiko, zavzdihnem: »Pa so včasih res znali delati lepe avtomobile!« Ampak kje je lastnik? Kje ga bom našel med vsemi temi ljudmi … No, pa je iz trgovine stopil nekdo z lično čepico, dandijevsko bi rekel, džentelmensko, malo starodobno, in sva, tako kot to počnejo Slovenci, dokler še lahko in dokler nam tega ne prepove trojka, najprej odšla na kavo, nato pa sva le sedla v avto in se odpeljala v peklenski poletni dan - iz mesta, kot bi najbrž storili gospodje leta 1938. Pokrita, on s svojo čepico, jaz s kapo s ščitkom pri šestintridesetih stopinjah. Iz Ljubljane čez Barje do Tehniškega muzeja v Bistri, na Vrhniko.
Legenda
Avtomobil je torej letnik 1938, in če gre verjeti zgodbi, ki je pri takšni časovni oddaljenosti že skoraj na pol poti do legende, so v predvojno Jugoslavijo prišli štirje. Pa še ti ne bi, če bi lahko jugoslovanski kupci prišli do nemških avtomobilov. No, do nemških avtomobilov bi še prišli, ne pa več do gum, ki jih je nemški vojaški stroj potreboval za prihajajočo vojno. Če si kupil Mercedesa, so ti ga menda poslali »na klocnih«. In kaj ti bo avto, s katerim se ne moreš peljati?
Kam so šle te štiri Škode, od katerih je ena ta, ki nastopa v članku, se ne ve. Eno naj bi kupil Emerik Zelinka, človek, ki je iznašel Kokto, pravi Jereb, ki je to slišal od nekoga iz Šiške v Ljubljani, ki naj bi kot otrok služil kot poskusni zajček pri preizkušanju nove pijače z okusom kole in šipka. V zahvalo je bil deležen vožnje s takrat prestižnim avtomobilom.
Ob teh štirih popularkah je v predvojno Jugoslavijo prispela še peta podobna Škoda, malo daljša v zadku in z močnejšim motorjem, ki jo je tovarna iz Mlade Boleslav ob beograjskem sejmu poklonila Petru Karađorđeviću, takrat še prestolonasledniku. Kraljevič, mlad človek pač, je bil malo neučakan in prehiter, pa je svoj Monte Carlo (tako se je imenovala izvedenka) razbil na enem od ovinkov, ki peljejo iz Zake na Bled. In da ne bi okrog govorili, kako je bodo-či jugoslovanski kralj neodgovoren, so stvar prikrili.
Avto je kupil lastnik usnjarske tovarne Utok iz Kamnika, ga renoviral in se z njim vozil, dokler ga ni bil ob povojni nacionalizaciji svoje tovarne prisiljen prodati in se je za njim izgubila vsaka sled. Ampak to je tako ali tako druga zgodba. Naša se nadaljuje v Logatcu, od koder prihaja Božidar Jereb, ki je v petdesetih letih svojega življenja poskusil marsikaj in se izučil marsičesa. Včasih bi takemu rekli »tavžentkunstler«. To je treba vedeti, saj sicer te Škode verjetno ne bi bilo na cesti.
Jereb se je ukvarjal z mnogimi rečmi, od gojenja kalifornijskih črvov do upravljanja lokala z imenom Jenny v delu Logatca, ki mu domačini pravijo Baščaršija. Po izobrazbi je elektromehanik, ki se je zaposlil v tovarni dvigal. »Pri tem delu se ogromno naučiš,« razloži. »Kot vajenec sem bil pol leta v varilski delavnici, pol leta v strojni in pol leta v elektrodelavnici. To ti zelo poveča zorni kot, potem pa so tukaj še montaže, teren … Da sploh prideš do dvigala, moraš znati še kaj drugega. In to mi je pomagalo, ko je stala pred menoj ta Škoda - pomagalo, da se nisem ustrašil!«
Motor v zaboju
Avtomobil je kupil od znanca z Vrhnike, ki je zahajal v njegov lokal in ga je sam dobil kot poročno darilo. Nekoč mu je ob točilnem pultu pokazal fotografijo starodobnika, takrat rdečega avtomobila, ki da ga ima spravljenega doma in bi ga bil pripravljen prodati. »Avto mi je bil takoj všeč, pa sem ga šel pogledat,« je dejal Jereb, ki je bil, naj povemo, od nekdaj navdušen nad starimi avtomobili in motorji. »Možak ga je imel spravljenega pod nekim nadstreškom, pokritega s ponjavo, po kateri so skakale kokoši. Precej sem se namučil, preden sem pod nekim nosilcem odkril košček prvotne srebrne barve. Imel je drug motor s prostornino 1100 kubičnih centimetrov, medtem ko je imel originalni motor samo 1000 kubikov. Ko sem prodajalca vprašal po tem motorju, mi ga je izročil v zabojih za krompir. Pogledam jaz to doma: glavna gred rjasta, da smo jo morali dvakrat pokromati, preden je bila uporabna. To je, to je, to imamo … Ampak kje je pa karter? Karter manjka …« Odpeljal se je do prodajalca: »Kje je karter? Brez karterja ne morem nič.« Iskala sta ga in iskala ter ga našla na vrtu. Vanj je prodajalčeva mati zasadila rože. »Konstrukcija avtomobila je železna,« mi razloži Jereb, »njegov skelet pa lesen, oblečen v pločevino. In ker je lesen, sem moral postati še mizar in kupiti še orodje za obdelavo lesa.« V Škodi Popular iz leta 1938, ki zdaj kroži po slovenskih cestah, torej brni originalni 1000-kubični motor z močjo 27 kilovatov. Da je avto tak, kot je, se lahko zahvali dvanajstim letom dela in dvanajst tisoč uram, ki jih je Jereb vložil vanj. »To vem, ker sem si ob tem vodil dnevnik,« poudari.
Voziva se po Barju. Mimo Plečnikove cerkve, po dolgi ravnini Črne vasi, ki vedno bolj spominja na kakšno primestno alejo, z novimi in novimi hišami ob obeh straneh. Za nama se pripelje človek z ogromnim avtomobilom. Počasi naju prehiteva in same oči so ga.
»Samo za ta avto sem naredil trinajst tisoč kilometrov in zapravil trinajst tisoč evrov.« Zato pa je v tem avtomobilu devetdeset odstotkov delov originalnih - pravzaprav vse, razen prvega odbijača, ki ga je Jereb izdelal sam in se malo razlikuje od odbijačev, ki so nastali leta 1938, ter zadnjih zavornih luči, ki ju predvojni avtomobili niso imeli, ju je pa dodal zaradi varnosti.
Končno na cesto
S tako opremljenim avtomobilom se je Jereb podal na cesto, najprej seveda skozi Logatec. »Strah me je bilo,« prizna, »nisem imel zaupanja vase, nisem mogel vedeti, ali sem stvari dobro napravil, nisem mogel biti popolnoma prepričan, da mi ne bo odpadlo kolo, da ne bo … ne vem kaj. Nisem znal voziti tega avta, nisem znal prestavljati, sukati volana na levi strani.« Na levi strani? »Ja, na levi strani. Ne vem, zakaj. Ko sem ga sestavljal, sem opazil, da je luknja za volanski drog izvrtana tudi na desni strani in da je vse pripravljeno za volan na desni. Mogoče zato, ker je avtomobil nastajal, ko so po Evropi še vozili po levi, ne vem.«
Ko sta se Škoda in Jereb navadila drug na drugega, jo je odpeljal na shode starodobnikov. Avtomobil - enega od desetih najlepših oldtajmerjev v Sloveniji, kot pravi sam - je ponosno predstavil kolegom in ugotovil, da je tudi ta scena tipično slovenska: polna zavisti, drobnih zamer in razlik. V osnovi se deli na tiste, ki živijo za svoj avto, in one, ki so ga za denar pripeljali iz Avstralije, Brazilije, že pripravljenega za vožnjo, sijajnega od daleč, groznega, ko se zazreš v detajle.
»Lastniki takih avtomobilov nimajo prave duše. Niso se ukvarjali z avtomobilom, niso ga popravljali, niso ga restavrirali. Zato se nas je zdaj našlo kakšnih dvajset, ki smo živeli s svojim vozilom, in se sestajamo, kam odpeljemo in pogovarjamo. S človekom, ki je popravljal svoj avto, se pač čisto drugače pogovarjaš kot pa z nekom, ki je dal zanj dvajset tisoč evrov, da ga je pripeljal sem.«
Medtem ko sva klepetala, je veter okrog ušes odgnal vročino, motor je lepo brnel, gledal sem lesene notranje dele, merilnike, pokrov motorja z odbijačema in lučmi, ki so štrlele iz njih, ter opazoval ljudi, ki so nama mahali. Sčasoma sem se navadil misli, da ni varnostnega pasu in drugih podobnih dodatkov. Jah, kaj naj rečem? Ne le da so včasih znali delati lepe avtomobile - res so se tudi znali uživaško voziti z njimi.
