Pred 70 leti je Škoda skoraj pisala zgodovino na sloviti dirki 24 ur Le Mansa. Skoraj. Eden od najcenejših delov motorja je potem odločil drugače.
Obetala se je senzacija, kakršne še ni bilo. Nad dirkališčem de la Sarthe se je počasi začel delati dan, ekipa Škoda pa je držala drugo mesto v svoji skupini in sedmo v skupnem seštevku. Francoski dirkaški velikan Gordini je na dirko pripeljal kar šest avtomobilov, a ni imel nobenih možnosti proti mali ekipi s Češke. Člani ekipe so v svetleče belih kombinezonih delovali, kot da ne sodijo tja, njihova prezenca pa je sovpadala z dejstvom, da je bil njihov dirkalnik narejen sila preprosto.
Pisalo se je leto 1950 in nad Evropo se je razprla železna zavesa hladne vojne, zato se je prihod znamke Škoda v francoski Le Mans zdel kot obisk iz drugega sveta, tako zelo drugačnega od Zahoda, ki je po vojni že stopil na drugačno, hitrejšo pot razvoja. A vseeno je dirkalnik Škoda Sport male češke ekipe nizal en hiter krog za drugim. V tistih povojnih časih je bil to izjemno drzen projekt, ki pa ni odstopal od bogate dirkaške tradicije znamke, ki si je v desetletjih ustvarila ime na mnogih področjih.
Danes si pravzaprav kar težko predstavljamo, koliko dela, truda in dirkaškega navdušenja je bilo potrebno, da so inženirji in mehaniki uspeli sestaviti tako poseben in namenski avto, še posebej v tistih prvih povojnih letih, ko si je svet še vedno lizal rane po največji moriji v zgodovini. Škoda je svoj športni oddelek, Škoda Sport, ustanovila leta 1949 in že naslednje leto prišla v Le Mans, ki je tedaj veljal in velja tudi še danes za najbolj zahtevno vzdržljivostno dirko na planetu. In na tej dirki leta 1950 ni bilo še niti enega nemškega proizvajalca.
Še bolj neverjetno je, kako blizu je bil Škoda Sport serijskim vozilom znamke Škoda. Prvi povojni model Škoda je nastal leta 1946. To je bil Škoda 1101 Tudor. In prav ta je je dal osnovo za dirkalnik, s katerim so Čehi nastopili v Le Mansu. Osrednja cevasta struktura in vpetje sta bila nespremenjena, za visoke dirkaške hitrosti so prilagodili le menjalnik in zavore. Namesto klasične limuzinske karoserije pa so na podvozje postavili minimalistično roadstersko zasnovo iz aluminija, ki je znižala maso avtomobila na le 590 kilogramov.
Moč je zagotavljal droben 1,1-litrski štirivaljnik, s predelavami pa so iz njega iztisnili skoraj enkrat več moči. Osnovni motor v Tudorju je imel 32 konjev, v dirkalniku pa 50. To so dosegli s finimi nastavitvami Solexovega vplinjača in z gorivom, v katerega so dodali metanol. S 590 kilogrami osnovne teže je bilo to dovolj za hitrost 140 km/h. Druga velika prednost, ki jo je dala kombinacija motorja in lahke šasije, pa je bila poraba goriva. Z enim rezervoarjem sta voznika Vaclav Bobek in Jaroslav Netušil uspela voziti štiri ure, kar je bilo precej dlje od konkurence, ki je morala pogosteje zaviti v bokse na dolivanje goriva.
Znamki Škoda je na dirki kazalo zelo dobro, vse dokler se na obzorju ni pokazalo jutranje sonce. Na enem od batov je tedaj počila sponka, ki spaja bat z ojnico, in motor je »zaribal«. Za smolo je bil kriv del, ki je stal le drobiž, zanemarljivo malo. A ker so v tistih časih lahko popravljali avtomobil le z orodjem in deli, ki so jih vozili s sabo, je bilo poti do senzacije konec. V uteho entuziastični ekipi je bilo lahko le dejstvo, da so tudi druge ekipe imele veliko težav. Na cilj je popoldne tega dne prišla manj kot polovica avtov, ki so dan prej začeli dirko, in niti eden od šestih zloglasnih Gordinijev.
Ekipa znamke Škoda je iz Le Mansa odšla z dvignjenimi glavami. Niso se imeli namena predati. Njihov koncept se je pokazal za uspešnega in obetavnega. Prihodnje leto, leta 1951, so se nameravali vrniti z dvema dirkalnikoma. Žal pa se zaradi političnih delitev povojnega sveta na zahodni in vzhodni blok fantje iz Mlade Boleslav niso več vrnili v Le Mans. Velika škoda, saj je je tisto leto na dirki debitiral tudi Porsche, in to prav v razredu 1,1 litra. Časi njihovega 356 so bili slabši od dirkalnika Škoda.
Hans-Joachim Stuck in Škoda Sport
Dirkaška legenda Hans-Joachim Stuck je velikokrat dirkal na 24 ur Le Mansa. Danes 69-letni dirkač iz Garmischa je na tej sloviti dirki sodeloval kar 19-krat, nazadnje leta 1998. Dvakrat je vozil v zasedbi, ki je dirko dobila, dvakrat je bil drugi in trikrat tretji, ima pa tudi zmago v kategoriji. Stuck se zaveda, kako naporna je ta dirka in kako je za uspeh potrebna kombinacija tako dirkača kot tudi članov ekipe, da iz tehnike iztisnejo maksimum in je pri tem ne uničijo. Ta izkušnja je eden od razlogov, zakaj neizmerno občuduje podvig ekipe Škoda leta 1950.
»Moj globok poklon in spoštovanje. Dirkači tistega časa so bili pravi heroji. Voziti te avtomobile je bilo vse prej kot enostavno, niso imeli pomoči servo volana, niti servo zavor. Ni bilo elektronike, telemetrije, kaj šele ABS ali radijske povezave z boksi. Če se je kaj zgodilo, je moral dirkač poskusiti popraviti avto sam na progi,« je spomnil na početje, o katerih se današnjim dirkačem niti ne sanja.
In kako ocenjuje model Škoda Sport? »Zelo zabaven avto je. Zadnjica je bila vedno najbolj pomemben senzor dirkača in pri tem avtomobilu lahko vedno zaznavaš volan in vzmetenje in točno čutiš, kaj počne avto. Tudi zavore so bile daleč pred svojim časom, brez dvoma. Pripravljen za dirko, poln goriva in z orodjem in rezervnimi deli je avto imel le okoli 700 kilogramov. To ni nič. Le Mans ima hitre in dolge ovinke, ki se izredno lepo odpeljejo, če je avto lahek,« je po testni vožnji popolnoma obnovljenega Sporta povedal Stuck.
Oglejte si, kako legenda vozi legendo!
Kljub temu, da Sport nikoli več ni dirkal v Le Mansu, pa to ni pomenilo, da so ga prepustili pozabi v kakem zaprašenem skladišču. Nasprotno, v naslednjih 12 letih je nastopil na kar 80 dirkah in dosegal odlične rezultate. Bile pa so to dirke na Češkem oziroma v ostalih državah vzhodnega bloka.
Športni oddelek je kmalu sestavil še en avtomobil in oba primerka sta dobila precej močnejše motorje. Na koncu razvoja je imel motor z običajnim atmosferskim polnjenjem z uplinjačem 120 konjev, različica z dvema kompresorjema pa kar 190. Leta 1953 je avtomobil iz Le Mansa z nekaj aerodinamičnimi modifikacijami postavil češki rekord 160,1 km/h za avtomobile s prostornino do 1100 kubičnih centimetrov.
Danes je Sport iz Le Mansa v zasebni lasti družine, ki je že tri generacije povezana z razvojem pri znamki Škoda. Kot koordinator je Michal Velebny zadolžen za restavracijo in vzdrževanje vozil v muzeju Škoda. Imeti model Sport je zanj izpolnitev dolgoletnih sanj iz otroštva.
Prav Michalov ded je bil zadolžen za izdelavo karoserije in je vnuku zapustil tudi načrte s svojim podpisom. »Avto je dolgo veljal za izgubljenega in sem ga našel šele po zares temeljitem detektivskem delu. Med iskanjem sem se pogovarjal z nekdanjimi dirkači, mehaniki in organizatorji dirk. Še ko sem ga našel, sem potreboval kar nekaj let, da sem ga spravil nazaj v pogon.«
Danes je avto zelo podoben originalnemu stanju. Vozniki, ki so ga vozili, so bili z njim verjetno zelo previdni, saj je karoserija praktično nedotaknjena, čeprav je imel dolgo dirkaško kariero. Ohranjene so celo luknjice, na katerih so bile pritrjene luči, ki so po zahtevah pravilnika Le Mansa osvetljevale štartno številko.
Prihodnje leto naj bi bil Škoda Sport poseben gost na Le Mans Classic. Po 71 letih in v originalnem stanju bo to posebna čast tako za vse, ki so bili vpleteni v razvoj in izdelavo, kot tudi za današnje generacije ljubiteljev tehnične dediščine.
