Spremembe so edina stalnica

Je poplava infozabavne tehnologije v vozilih posledica želja kupcev ali pa so naše želje posledica namer proizvajalcev? Janez Kovačič, dolgoletni urednik Delove priloge Na kolesih, ki že desetletja spremlja avtomobilske teme, ocenjuje: »Gre za tipično dilemo, kaj je bilo prej - ali jajce ali kura. Tehnologije, ki nas danes spremlja na vsakem koraku, smo se že vsi navadili, zato je logično, da podobno pričakujemo tudi od avtomobilov. Tega se zavedajo tudi proizvajalci, ki lahko takšne dodatke tudi zaračunajo kot dodatno opremo, in krog je sklenjen. Za mlajše generacije je proces digitalizacije mobilnosti verjetno samoumeven, zagotovo pa se s tem težje spoprijemajo starejši, ki so odraščali v drugačnih časih.«

Za starejše sta namreč preobrazba avtomobilov v nekakšne pametne telefone na štirih kolesih in stopnjevanje njihove kompleksnosti velik izziv. »Marsikatera novost nas starejše moti ali vsaj zbega,« svojo zadržanost do tehnike izrazi Franc (67 let), ko ga povprašamo o prevladi zaslonov na dotik, senzorjev za geste in vsesplošne digitalizacije vozniške kabine v sodobnih avtomobilih.

»Digitalizacijo sprejemam z mešanimi občutki, saj stikal skoraj ni več in je treba tudi klimatsko napravo nastaviti s tipkanjem po zaslonu.« Frančev sovrstnik Dušan (69 let) pritrjuje skepsi. »Zame so ti dodatki povsem odveč. Večina tehnoloških novosti v modernih avtomobilih se mi ne zdi potrebnih. Moj avtomobil, ki je star šest let, ima samo za potovalni računalnik in radijski sprejemnik debelejša navodila, kot so bila včasih za cel avtomobil,« nejevoljno pove predstavnik generacije babyboomerjev, rojenih v letih po drugi svetovni vojni (1946-1964), za katere so bili avtomobili nekoč pomemben mejnik in del albuma družinskih dogodkov in prelomnic. »Seveda, ko se mi je rodil prvi sin, sem ravnokar kupil novega spačka, pri drugem sem imel že za žabo.«

Osebna stvar

Za hiter povzetek bliskovitosti sprememb na področju (avto) mobilnosti je zagotovo najbolj reprezentativna generacija X (rojeni v obdobju od srede šestdesetih in do začetka osemdesetih let minulega stoletja), saj gre za ljudi, ki poznajo svet pred digitalno revolucijo in po njej. »Nekoč o avtomobilu nisem veliko premišljevala, šlo je pač preprosto za prevozno sredstvo, ki te pripelje od točke A do točke B,« nam je o časih, ko so podatki o velikosti kabine, moči in pospešku povedali vse, kar je o avtomobilu moral vedeti kupec, zaupala 37-letna Manja. »Spomnim se, kako sta starša vsako poletje do roba naložila princa, na zadnjih sedežih sva se v pripeki stiskali s sestro in še psa smo imeli, pa se ni nihče pritoževal. Danes sta otroka sitna, če pot traja dlje kot eno uro. Včasih ni bilo klime, ceste so bile slabe in z avtom je bilo pogosto kaj narobe, tako da smo za pot, ki jo danes prevoziš v dveh urah, porabili ves dan. Vendar je bilo potovanje z avtomobilom avantura, obenem pa tudi privilegij. Zdaj se nam vedno nekam mudi, avto je vsakdanja nuja.«

Delitvena ekonomija, ki jo v avtomobilizem vnašajo sheme souporabe, Manje s stališča osebnega prevoza ne pritegne. »Avtomobil je zame osebna stvar, prostor zasebnosti, ki se ne deli. Da bi si z neznanci delila avtomobil, mi ni blizu. Ko človek vidi, kaj vse ljudje prevažajo in počnejo v svojih avtomobilih, me je kar groza,« v smehu, a zares razloži sogovornica. Zato, pravi, tudi nikoli ni kupila rabljenega avtomobila. Vseeno se z idejo souporabe strinja z vidika gospodarnosti in ekologije. »Avtomobil je velik strošek in večino dneva ga dejansko ne potrebuješ.« A po drugi strani Manja ugotavlja: »Večina avtomobil potrebuje ob istem času, kar pomeni, da je vprašanje uskladitve urnika ključno. To je tudi razlog, da imamo v naši družini dva avtomobila, saj se z možem ne moreva uskladiti.«

Trendi tudi sicer kažejo na porast tovrstnega razumevanja mobilnosti. Po podatkih omenjene ankete koncerna Volkswagen 26 odstotkov vprašanih v starostni skupini od 25 do 37 let na vprašanje o smiselnosti souporabe vozil odgovarja pritrdilno, kljub temu pa jih tretjina meni, da je avtomobil podaljšek njih samih in mora zato odražati individualni slog kupca. »Pri t. i. carsharingu oziroma souporabi resnično prihaja do neke dihotomije med racionalnim razmišljanjem in željo po izražanju individualnosti,« povzame Kovačič in nadaljuje: »Potrošniška družba nas sili v izražanje naše unikatnosti, obenem pa se stopnjuje pritisk skrbi za okolje, kajti promet je eden glavnih onesnaževalcev. V prihodnje bo razreševanje tega konflikta zagotovo eden glavnih izzivov, ki bo od avtomobilske industrije terjal veliko iznajdljivosti, saj je od tega odvisno njeno preživetje.«

Napovedi o porastu souporabe vozil so pompozne, kajti do leta 2025 naj bi bilo uporabnikov tovrstnih storitev kar 36 milijonov. Mlajše generacije imajo v primerjavi s t. i. generacijo babyboomerjev pač manjšo kupno moč in drugačne prioritete, zato so do te opcije bolj odprte. »Da si mlajši ne želimo lastnega avtomobila, da je ta za nas nekaj nepotrebnega, po mojem mnenju ni res,« o odnosu generacije, ki ji pavšalno pravimo milenijci, razmišlja 22-letna Meta. Študentka biokemije, ki dnevno uporablja mestni potniški promet ali kolo, medtem ko si avtomobil sposoja pri starših, je prepričana, da je lastni avtomobil vsekakor visoko na seznamu želja njenih vrstnikov. »Ni res, da je najnovejši mobilni telefon prva želja moje generacije. No, morda za nekatere, ampak sama bi si veliko raje kupila lastni avtomobil. Dejstvo pa je, da si ga ne morem privoščiti, kaj šele vzdrževati,« omejitve študentskega življenja razloži mladenka. Zato je delitev avtomobilov privlačna možnost. Pa ne le za mlade.

Na generacijskem stičišču

»Pokojnine pri nas niso bog ve kaj, zato je souporaba avtomobila za nas upokojence zanimiva, ker uporabljaš avtomobil samo takrat, ko ga potrebuješ, in si tako znižaš stroške,« meni 68-letna Petra, Dušan pa ideji ni tako naklonjen. »Ne prepriča me. Saj veste, avtomobila in žensk se ne posoja,« navrže bolj za šalo kot zares in doda, da je avtomobil bil in bo nekaj, »na kar se navežeš«.

Med generacijami, zlasti najmlajšimi in najstarejšimi, torej obstajajo skupne točke. Tudi razlog za rast prodaje SUV-modelov, ki se je v Evropi od leta 2005 početverila, tiči tako v povpraševanju milenijcev kot tudi babyboomerjev. Enako velja za električna in druga alternativna vozila.

»Če bi kupovala nov avtomobil, bi vsekakor vzela manjšega terenca, ker je praktičen, varen in ima višje sedeže,« o kriterijih za izbiro pove Petra, medtem ko si bo 29-letni Boštjan kmalu kupil električno vozilo, morda priključnega hibrida. »Hibrid vsekakor,« si želi tudi Petra. »Samo težava je s polnjenjem, ker živim v bloku, v okolici pa ni polnilnih postaj,« opozori na čisto praktičen problem. »Čeprav država zadnja leta precej investira v gradnjo polnilnih postaj za električna vozila, pa je tega v primerjavi s tujino še vedno premalo za resen razmah alternative,« ocenjuje Kovačič. »Slovenija je specifična v tem pogledu, da populacija tu ni tako zelo skoncentrirana v urbanih centrih kot drugje v razvitem svetu. Razmeroma veliko ljudi živi v hišah, to pa predstavlja enkratno priložnost za program subvencij za postavitev zasebnih hitrih polnilnic, kar bi dodatno spodbudilo ljudi k nakupu električnih vozil.«

Da je sicer ekološki vidik za vse kupce, tudi za milenijce, izjemno pomemben, ugotavljajo tudi avtorji raziskave Eurobarometer. Ta je pokazala, da je čim manjši ekološki odtis avtomobila pomemben kriterij za kar 76 odstotkov vprašanih. Temu primerne so tudi njihove potrošniške odločitve - in vse bolj elektrificirana ponudba proizvajalcev avtomobilov.