»Ne more se vsak podpisati na avto,« pravi Miha Škoda. Njegova družina je že zato nekaj posebnega, njena strast do avtomobilov znamke Škoda pa še toliko bolj razumljiva.
Kot pravi star latinski pregovor, nas ime zaznamuje. Pri Mihi in članih njegove družine to vlogo igra priimek. Boljšega skoraj ne bi mogli imeti: pišejo se namreč Škoda in so nori na Škode. Če vprašate Mihovega očeta Francija, drugače sploh ni moglo biti. »Škode imamo v genih,« se nasmeji in s prstom pokaže na družinski priimek nad hišnim zvoncem.
Škoda v glavi in srcu
Le streljaj od Grosupljega leži vasica Velika Račna, sredi nje pa posestvo, na katerem se ne pasejo konji in krave, ampak Škode vseh vrst in barv. Na dvorišču najprej udari v oči prostorna Octavia Combi, poleg nje pa stojita mali in okretni Citigo ter vsestransko uporabni Yeti. Na obisku so pogosto bližnji sorodniki, skupaj z njimi pa dva Citigoja, dve Fabii in malce starejša Octavia s štirikolesnim pogonom. Nekje v spominih pa še dobro živijo druge Škode: prva 110 L Deluxe, športni 110 R, robustna Favorit in Felicia, njuna vzdržljiva naslednica Fabia ter mali-veliki Roomster. Pravi zaklad pa je pod kozolcem, kjer se kot dobro vino stara model 120 iz leta 1988. Tudi po vseh teh letih uporabe se še vedno odlično drži. Kako se ne bi, saj gre pri Škodi za več kot stoletno tradicijo izdelovanja avtomobilov, ali kot pravi Miha Škoda: »Na naših tleh smo še sestavljali vozove in se vozili z vprego, ko so pri Škodi že izdelovali kvalitetne avtomobile.«
Zaklad pod kozolcem
Franci Škoda v žepu že dolgo nosi zgolj avtomobilski ključ s podobo krilate puščice, v glavi in rokah pa ima velik talent za avtomobilsko mehaniko. Na Škode se je navezal leta 1978 z modelom 110 L. Kot pravi, sta bili vzdržljivost in prostornost njegovi največji odliki, motor in pogon zadaj pa sta mu omogočala suvereno vožnjo v klanec tudi v zimskih razmerah.
Danes Franci vozi Yetija 4×4, funkcionalnega in kompaktnega športnega terenca, v katerem se zaradi višjega sedenja in preglednosti počuti kot kralj. Yetijeva robustna zasnova in zmogljiv pogon mu omogočata, da se brez težav zapelje po strmem vinogradu, s seboj pa zlahka prepelje tudi vse tisto, kar potrebuje za odlično jesensko kapljico. A naj gre v vinograd, mesto ali le do soseda, po koncu vožnje s pogledom vedno poboža svoj pločevinasti ponos pod kozolcem. Sijočo Škodo 120 je kupil od stranke, ki jo je poznal, vedel, kako skrbno je ravnala z avtom, sam pa jo je pomagal vzdrževati. Tako je bila vedno v zelo dobrem stanju, ob prodaji pa bi šla kar težko v boljše roke. »Avto je res dobro ohranjen, na njem je vse originalno in vedno vžge v prvo,« pomežikne Franci ter odhiti proti vinogradu.
Zagret
Sin Miha je dokaz, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Škode so mu bile nekako položene že v zibelko, v njih se je pogosto igral, pozneje z njimi vasoval, vozi pa jih že 13 let. Ljubezen do njih se je tako krepila skozi tisoč in eno mladostno prigodo, tudi v prvi službi v Autoemoni in poklicu avtomehanika.
Miha z veseljem poudari, da ima pri Škodi vsak vijak smisel in da je vsak njen sestavni del položen na pravo mesto. Tako ni čudno, da se je povsem zagrel za Škode, zanje pa je izdelal tudi poseben 3D-znak. Del mladosti je podredil restavriranju prave športne poslastice. Atraktivno, a že malce načeto Škodo 110 R je z nekaj sreče in malo denarja odkupil od znanca, nato pa ogromno prostega časa porabil za njeno obnovo.
Zaradi nje je tudi večkrat obiskal Češko, tam mimogrede stkal prijateljske vezi in se iz prve roke prepričal, zakaj je Škoda nekaj posebnega - tudi zaradi tamkajšnjih ljudi, napredne miselnosti, širokega znanja in spretnih rok.
Škodin šarm je Miho dodobra okužil, zato je danes pravi ambasador znamke. Potrebujete zares majhen avto, ki bo po potrebi znal udobno premagati večje razdalje, s seboj na pot pa vzel tudi otroški voziček? »Vzemite Škodin Citigo, ima vso potrebno opremo, veliko prostora, dovolj zmogljive in varčne motorje, s šik dvobarvno kombinacijo pa boste glavni na vasi,« hiti razlagati Miha, v isti sapi pa že omeni, kako je za novega Citigoja navdušil že malce ostarelo teto. Čeprav sta ji bila sprva dovolj le vonj po novem avtu in volan, zdaj še kako ceni električni pomik stekel, daljinsko centralno zaklepanje, klimatsko napravo in seveda vse sodobne varnostno-asistenčne pripomočke, zaradi katerih se ji njen Citigojček zdi kot z drugega planeta.
Ni ga nedeljskega kosila brez kopice Škod
Tradicijo in pripadnost Škodi tako gojijo praktično vsi v širši družini Škoda. Vsaj eno vozilo te znamke ima namreč pri hiši vsa Mihova ožja in širša družina, seveda tudi žena Nataša. Njen prvi in edini avto je Citigo, na kakšno drugo znamko pa sploh ne pomisli. Češkega malčka vozi že tri leta, zanj pa najde same dobre besede. »Vedno je bil dovolj velik zame, odličen je za vožnjo po mestu, lahkoten za parkiranje, z njim pa sem šla brez težav tudi na daljši izlet. Ko je prišel otrok, sem se v mislih že poslovila od njega, a se je izkazalo, da vanj zlahka spravimo tudi voziček,« kar malce olajšano pojasni Nataša. A ker bodo potrebe sčasoma zagotovo narasle, vse glasneje navija za večji model, v oči pa ji je padel Rapid Spaceback. Vse ob svojem času, se namuzne Miha in pogladi uporabnega petvratnega malčka.
Citigo je bil všeč tudi Mariji, Mihovi tašči, zato je padla odločitev, da si ga po Favoritu in Felicii kupi še sama. »Sem zelo spretna šoferka, zato potrebujem čim manjši avto,« se rada pošali na svoj račun, Škode pa vozi že 15 let. Še pet let več jim je zaprisežen Mihov tast Jože, pa čeprav se sploh ne piše Škoda. Po Felicii in limuzinski Fabii ima zdaj klasično petvratno Fabio, povsem navdušen nad njimi pa pravi, da se hčerka v primernejšo družino že ne bi mogla priženiti. Martina, Mihova sestra, namreč tudi prisega na Škode in zadnji dve leti vozi Citigoja, ko se na obisk pripeljeta še Mihova svakinja Polona in svak Simon, pa je vse skupaj videti že kot pravi Škoda šov.
Simon je k hiši prišel z ostarelo Favoritko, ki so jo po vsakem družinskem kosilu obvezno še malo »pošravfali«. Danes vozi Octavio druge generacije s štirikolesnim pogonom. »Klanec do naše hiše je res strm, brez takšnega pogona preprosto ne gre. Obenem je to velik družinski avto, njegova odlika pa so tudi nizki stroški vzdrževanja,« pojasni Simon. Na Škode prisega prav toliko časa kot Miha, sedem let pa jim je zvesta Polona.
Mojster Miha svetuje
Polona je Fabio kupila - le kako bi drugače - s pomočjo nasvetov in priporočil, ki ji jih je dal Miha. Nanj se v dvomu radi obrnejo tudi prijatelji in sosedje, seveda ne z vprašanjem, kateri avto kupiti, ampak katera Škoda bo najbolj zadovoljila vse njihove potrebe.
Mladim družinam tako Miha rad priporoči Fabio Combi, saj gre v njen prtljažnik vsaj 530 litrov prtljage, nad Simply Clever rešitvami, pravšnjim udobjem, varčnostjo in praktičnostjo v Citigoju pa se navdušujejo predvsem tisti, ki pri hiši potrebujejo drugi ali tretji avto. Limuzinski Rapid je kot naročen za tiste, ki avto radi kupujejo z metrom, kot jim v šali pravi Miha, saj v dolžino meri 4,48 metra, kar je toliko kot prva Octavia, v zadek pa pospravi kar 550 litrov prtljage.
Poslovnežem Miha brez dvoma svetuje novega Superba: »Boljšega avtomobila za vaš denar na trgu preprosto ni.« Robustni Yeti ne pušča prav nobenega dvoma, saj se izkaže kot prostorno in trdoživo družinsko vozilo, še rajši pa na vsakodnevnih poteh priskoči na pomoč tistim malo starejšim. Višji položaj sedenja jim omogoča boljšo preglednost, pri vstopanju in izstopanju pa hrbet prav nič ne trpi. »Z večjim odmikom od tal se Yeti rad zapodi tudi po makadamu, z opcijskim štirikolesnim pogonom pa malodane spleza na Triglav,« vzneseno pove Miha.
Torej Škoda ali nič, ga za konec malce dregnemo med pogovorom. »Škoda ali nič!« se zasmeje Miha. Navdušenje za Škodine avtomobile poleg vseh drugih članov družine Škoda namreč že kaže tudi Tadej, najmlajši družinski član. Prav nihče se ne bi čudil, če bo njegova prva beseda - Škoda.
